Page 24 - Klančar, Andreja, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Učenje in poučevanje geometrije z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije v osnovni šoli. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 24
aktika matematike v osnovni šoli
– učenje in znanje se manifestirata z različnostjo pogledov in mnenj;
– učenje je proces povezovanja specializiranih informacijskih virov;
– znanje lahko obstaja zunaj človeka;
– odločilna je sposobnost vedeti več;
– za posodabljanje znanja je odločilno vzdrževanje povezav;
– temeljna sposobnost je sposobnost prepoznavanja povezav med po-
dročji, zamislimi in koncepti;
– temeljno načelo učenja je pridobivanje najaktualnejšega znanja.
Novost konektivizma, v primerjavi s t. i. tradicionalnimi teorijami učenja, je
izpostavljanje tehnologije kot vira znanja.
Vloga učitelja je v konekcionistični teoriji spremenjena – po Fisherju ni več
posredovalec znanja, ne usmerjevalec, temveč prevzema vlogo »administra-
torja mreže«, to je upravljavca, ki učence usmerja k virom oziroma priložno-
stim učenja, in skrbnika, ki vodi in spodbuja učenčevo raziskovanje (Siemens,
).
Kritiki konektivizma poudarjajo, da dejansko ne gre za novo teorijo učenja,
saj načela konektivizma vključujejo t. i. tradicionalne teorije učenja. Konekti-
vizem se lahko uporabi kot vodilo oziroma teorija za razvoj obstoječih teorij
poučevanja v globaliziranem in povezanem svetu, ne pa kot samostojna te-
orija (Ally, ). Vendar kljub omenjenemu Duke, Harper in Johnston ()
poudarjajo, da je konektivizem pomembna miselna šola, ki jo lahko aplicira-
mo na današnjo uporabo tehnologije pri pouku.
Nobena od omenjenih teorij učenja ne zajema vseh vidikov učenja, vendar
lahko iz vsake izberemo elemente, ki so pomembni pri poučevanju matema-
tike in ki pripomorejo k uspešni izgradnji znanja učencev. Prav tako imajo
teorije učenja pomemben vpliv na poučevanje z uporabo IKT ter na proces
ustvarjanja e-gradiv.
Najboljše teorije torej ni. Bistveno je, da učitelj pozna različne teorije in pri-
stope, njihove prednosti in pomanjkljivosti ter možnosti za vpeljavo. Izhodi-
šče za učitelje je učni načrt in v njem predvideni pristopi z namenom dosega-
nja učnih ciljev, ki jih učni načrt predpisuje. Ti učitelja usmerjajo k prilagoditvi
poučevanja konstruktivističnim vrednotam (Mergel, ).
Raziskovanje učenja se je v zadnjih dveh desetletjih preselilo v učilnice in
s tem veliko prispevalo k razumevanju učenja različnih predmetov ter razu-
mevanju metod poučevanja, ki spodbujajo produktivno učenje. Nastale so
smernice, ki pomagajo pri oblikovanju inovativnih učnih okolij za reševanje
problemov in razvijanju instrumentov za nadzorovanje učenja in poučeva-
nja, vendar je še vedno prisoten velik razkorak med raziskovanjem in prakso
– učenje in znanje se manifestirata z različnostjo pogledov in mnenj;
– učenje je proces povezovanja specializiranih informacijskih virov;
– znanje lahko obstaja zunaj človeka;
– odločilna je sposobnost vedeti več;
– za posodabljanje znanja je odločilno vzdrževanje povezav;
– temeljna sposobnost je sposobnost prepoznavanja povezav med po-
dročji, zamislimi in koncepti;
– temeljno načelo učenja je pridobivanje najaktualnejšega znanja.
Novost konektivizma, v primerjavi s t. i. tradicionalnimi teorijami učenja, je
izpostavljanje tehnologije kot vira znanja.
Vloga učitelja je v konekcionistični teoriji spremenjena – po Fisherju ni več
posredovalec znanja, ne usmerjevalec, temveč prevzema vlogo »administra-
torja mreže«, to je upravljavca, ki učence usmerja k virom oziroma priložno-
stim učenja, in skrbnika, ki vodi in spodbuja učenčevo raziskovanje (Siemens,
).
Kritiki konektivizma poudarjajo, da dejansko ne gre za novo teorijo učenja,
saj načela konektivizma vključujejo t. i. tradicionalne teorije učenja. Konekti-
vizem se lahko uporabi kot vodilo oziroma teorija za razvoj obstoječih teorij
poučevanja v globaliziranem in povezanem svetu, ne pa kot samostojna te-
orija (Ally, ). Vendar kljub omenjenemu Duke, Harper in Johnston ()
poudarjajo, da je konektivizem pomembna miselna šola, ki jo lahko aplicira-
mo na današnjo uporabo tehnologije pri pouku.
Nobena od omenjenih teorij učenja ne zajema vseh vidikov učenja, vendar
lahko iz vsake izberemo elemente, ki so pomembni pri poučevanju matema-
tike in ki pripomorejo k uspešni izgradnji znanja učencev. Prav tako imajo
teorije učenja pomemben vpliv na poučevanje z uporabo IKT ter na proces
ustvarjanja e-gradiv.
Najboljše teorije torej ni. Bistveno je, da učitelj pozna različne teorije in pri-
stope, njihove prednosti in pomanjkljivosti ter možnosti za vpeljavo. Izhodi-
šče za učitelje je učni načrt in v njem predvideni pristopi z namenom dosega-
nja učnih ciljev, ki jih učni načrt predpisuje. Ti učitelja usmerjajo k prilagoditvi
poučevanja konstruktivističnim vrednotam (Mergel, ).
Raziskovanje učenja se je v zadnjih dveh desetletjih preselilo v učilnice in
s tem veliko prispevalo k razumevanju učenja različnih predmetov ter razu-
mevanju metod poučevanja, ki spodbujajo produktivno učenje. Nastale so
smernice, ki pomagajo pri oblikovanju inovativnih učnih okolij za reševanje
problemov in razvijanju instrumentov za nadzorovanje učenja in poučeva-
nja, vendar je še vedno prisoten velik razkorak med raziskovanjem in prakso
