Page 46 - Klančar, Andreja, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Učenje in poučevanje geometrije z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije v osnovni šoli. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 46
aktika matematike v osnovni šoli
kah pristopov k učenju: v obliki površinskega pristopa k učenju, ki se nanaša
na pomnjenje in reprodukcijo znanja; v obliki poglobljenega pristopa k uče-
nju, ki se nanaša predvsem na zanimanje za učno snov in razumevanje; ter
v obliki stališč do uspeha, ta pristop pa se nanaša na motivacijo za najvišje
možne dosežke, tako v zvezi z učenjem kot v zvezi z akademsko samopo-
dobo. Med površinske pristope štejemo atomistični in intuitivno-holistični
(celostni) pristop. Pri atomističnem pristopu je učenčevo znanje sestavljeno
iz manjših enot, ki jim manjka bistveni člen – integrirano poznavanje snovi.
Njegovo znanje je lahko obsežno, vendar učenec ne ve, kam to znanje so-
di. Predmeta, ki se ga uči, ne razume kot celoto, temveč ga dojema po delih.
Struktura tako pridobljenega znanja je pomanjkljiva, zato nastanejo težave
pri pomnjenju in prenosu znanj. Pri intuitivno-holističnem (celostnem) pri-
stopu k učenju in reševanju problemov se učenec ne uči po delih, temveč se
uči celoto. Pri takšnem učenju žal zanemari podrobnosti. Učenec se uči snov
predvsem na podlagi slutenj. Seveda njegove slutnje niso logično utemelje-
ne in empirično preverjene, zato je njegovo znanje pomanjkljivo. Poglobljeni
pristop k učenju z razumevanjem pa pomeni učenje na znanstveno sistema-
tičen način. To je pristop, ki ga mora spodbujati sleherni učitelj. Zajema tako
učenje podrobnosti kot učenje celote, vendar pa ne gre za njuno vsoto. Uči-
telj učenca spodbuja k združevanju delov učne snovi v celoto in obratno –
k razgraditvi učne snovi na njene sestavne dele. Učenje temelji na logičnem
sklepanju in empiričnem preverjanju. Pri tem je bistveno, da učenec razume
formalne povezave med pojavi, ki se jih uči.
Prepletanje motivacije in kognitivnih procesov se zgodi, ko učenec poveže
spoznavne procese učenja z zadovoljstvom, z veseljem, ki ga pri tem občuti.
Ko učence razume in uvidi smisel učenja, ko se zaveda pomena in smisel-
nosti vsebin, ki se jih uči, je njegova motivacija za učenje večja. K učenčevi
motivaciji za učenje lahko prispeva tudi učitelj z izbiro dejavnosti, ki tovrstne
interakcije omogočajo. Npr., pri pouku matematike se o ploščini pravokotni-
ka učimo zato, da bi poznali in znali uporabljati tako formalne postopke, for-
mule kot tudi, da bi razumeli pojem ploščine in znanje znali uporabiti tako
v šolskih kot avtentičnih situacijah. Zato je pri pouku potrebno delati oboje,
tako računske postopke kot se spoprijemati z izzivi raziskovanja. Naloge, ki so
usmerjene v računske postopke, v uporabo obrazcev, uresničujejo cilje uče-
nja proceduralnih znanj, ne pa učenja koncepta ploščine. Izzivi, ki zahtevajo
razmišljanje o konceptu, njegovi uporabi, pustijo odprta vrata za raziskova-
nje in samostojno iskanje učnih poti. Npr., problem »Razišči dimenzije plošč,
s katerimi bi lahko tlakoval domače dvorišče«, izziva učenca v razumevanju
ploščine pa tudi v razvijanje samostojnosti in ustvarjalnosti. Problem je od-
kah pristopov k učenju: v obliki površinskega pristopa k učenju, ki se nanaša
na pomnjenje in reprodukcijo znanja; v obliki poglobljenega pristopa k uče-
nju, ki se nanaša predvsem na zanimanje za učno snov in razumevanje; ter
v obliki stališč do uspeha, ta pristop pa se nanaša na motivacijo za najvišje
možne dosežke, tako v zvezi z učenjem kot v zvezi z akademsko samopo-
dobo. Med površinske pristope štejemo atomistični in intuitivno-holistični
(celostni) pristop. Pri atomističnem pristopu je učenčevo znanje sestavljeno
iz manjših enot, ki jim manjka bistveni člen – integrirano poznavanje snovi.
Njegovo znanje je lahko obsežno, vendar učenec ne ve, kam to znanje so-
di. Predmeta, ki se ga uči, ne razume kot celoto, temveč ga dojema po delih.
Struktura tako pridobljenega znanja je pomanjkljiva, zato nastanejo težave
pri pomnjenju in prenosu znanj. Pri intuitivno-holističnem (celostnem) pri-
stopu k učenju in reševanju problemov se učenec ne uči po delih, temveč se
uči celoto. Pri takšnem učenju žal zanemari podrobnosti. Učenec se uči snov
predvsem na podlagi slutenj. Seveda njegove slutnje niso logično utemelje-
ne in empirično preverjene, zato je njegovo znanje pomanjkljivo. Poglobljeni
pristop k učenju z razumevanjem pa pomeni učenje na znanstveno sistema-
tičen način. To je pristop, ki ga mora spodbujati sleherni učitelj. Zajema tako
učenje podrobnosti kot učenje celote, vendar pa ne gre za njuno vsoto. Uči-
telj učenca spodbuja k združevanju delov učne snovi v celoto in obratno –
k razgraditvi učne snovi na njene sestavne dele. Učenje temelji na logičnem
sklepanju in empiričnem preverjanju. Pri tem je bistveno, da učenec razume
formalne povezave med pojavi, ki se jih uči.
Prepletanje motivacije in kognitivnih procesov se zgodi, ko učenec poveže
spoznavne procese učenja z zadovoljstvom, z veseljem, ki ga pri tem občuti.
Ko učence razume in uvidi smisel učenja, ko se zaveda pomena in smisel-
nosti vsebin, ki se jih uči, je njegova motivacija za učenje večja. K učenčevi
motivaciji za učenje lahko prispeva tudi učitelj z izbiro dejavnosti, ki tovrstne
interakcije omogočajo. Npr., pri pouku matematike se o ploščini pravokotni-
ka učimo zato, da bi poznali in znali uporabljati tako formalne postopke, for-
mule kot tudi, da bi razumeli pojem ploščine in znanje znali uporabiti tako
v šolskih kot avtentičnih situacijah. Zato je pri pouku potrebno delati oboje,
tako računske postopke kot se spoprijemati z izzivi raziskovanja. Naloge, ki so
usmerjene v računske postopke, v uporabo obrazcev, uresničujejo cilje uče-
nja proceduralnih znanj, ne pa učenja koncepta ploščine. Izzivi, ki zahtevajo
razmišljanje o konceptu, njegovi uporabi, pustijo odprta vrata za raziskova-
nje in samostojno iskanje učnih poti. Npr., problem »Razišči dimenzije plošč,
s katerimi bi lahko tlakoval domače dvorišče«, izziva učenca v razumevanju
ploščine pa tudi v razvijanje samostojnosti in ustvarjalnosti. Problem je od-
