Page 54 - Klančar, Andreja, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Učenje in poučevanje geometrije z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije v osnovni šoli. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 54
aktika matematike v osnovni šoli
znanje. Sestavini vrednotenja znanja oz. učnih rezultatov v šolskem sistemu
oz. procesu pouka sta preverjanje in ocenjevanje znanja (Žakelj, ).
Preverjanje znanja je sistematično, načrtno zbiranje podatkov o tem, v ko-
likšni meri učenec v fazi učenja dosega učne cilje in pričakovane rezultate oz.
standarde znanj. Učitelj znanje učenca preverja pred obravnavo novih učnih
vsebin, med njo in ob njenem koncu.
Ocenjevanje znanja je presojanje in vrednotenje izkazanega znanja posa-
meznih učencev po končanem obdobju učenja in formalizacija te presoje v
ocenah, ki so formalno dogovorjene (opisne, številčne, besedne) in imajo po-
membne posledice. Pri ocenjevanju gre za merjenje, s katerim skušamo do-
ločiti, koliko se je posamezni učenec približal postavljenim učnim ciljem oz.
pričakovanim rezultatom/standardom znanj. Merimo tako količino kot kako-
vost znanja. Znanje učitelj oceni, ko je bila učna snov posredovana v celo-
ti in so bile v učnem procesu realizirane vse etape učnega procesa (uvaja-
nje, obravnava, urjenje/vadenje, ponavljanje in preverjanje) (Žakelj, ). Ne
glede na to, ali govorimo o končnem, sprotnem, sumativnem ocenjevanju
ali o ocenjevanju za učenje in ocenjevanju učenja itd., je vsako ocenjevanje
hkrati tudi učenje, torej temeljni izziv stroke. Pomenljiva je misel raziskovalca
Williama (Ežen, ): »Naj bo ocenjevanje še tako veljavno in zanesljivo, če
učencu sporoča le to, da je neuspešen, ima na učenje zaviralen učinek.«
Razvijanje in vrednotenje znanja je temeljno poslanstvo šole, uspešnost
učencev pri doseganju pričakovanih dosežkov in standardov znanja pa je te-
sno povezana z veljavnim kurikulom ter njegovo izvedbo. Pomembno vlogo
pri tem imajo učiteljeva ravnanja pri poučevanju, še posebno pri preverjanju
in ocenjevanju znanja. V zadnjih nekaj desetletjih so izjemno močna priza-
devanja usmerjena k iskanju različnih oblik in načinov vrednotenja znanja, ki
naj bi spodbujali in vodili učence k učenju učenja ter samostojnosti. Sodob-
ni pristopi učenja in poučevanja učence vedno pogosteje vključujejo tako v
procese preverjanja znanja kakor tudi v proces ocenjevanja svojih dosežkov.
Izpostavlja se kolegialna podpora v obliki kritičnega prijateljevanja. Z ena-
kopravnimi odnosi in vključitvijo učencev v proces preverjanja ter ocenjeva-
nja znanja učenci postanejo soustvarjalci vzgojno-izobraževalnega procesa
in njegovih rezultatov, kar jih motivira za delo in opremi s spretnostmi in iz-
kušnjami, ki jih lahko ponesejo s seboj v življenje.
Učenčevo znanje se med izobraževanjem spreminja, zato ga mora učitelj
med poučevanjem nenehno preverjati in diagnosticirati, prepoznavati napa-
ke, ki jih delajo učenci in jih uporabljati pri diagnosticiranju procesov izgra-
jevanja znanja (Stigler in Hiebert, ). Pedagoški raziskovalci so razvili več
orodij in tehnik za preverjanje učenčevega znanja med samim poučevanjem
znanje. Sestavini vrednotenja znanja oz. učnih rezultatov v šolskem sistemu
oz. procesu pouka sta preverjanje in ocenjevanje znanja (Žakelj, ).
Preverjanje znanja je sistematično, načrtno zbiranje podatkov o tem, v ko-
likšni meri učenec v fazi učenja dosega učne cilje in pričakovane rezultate oz.
standarde znanj. Učitelj znanje učenca preverja pred obravnavo novih učnih
vsebin, med njo in ob njenem koncu.
Ocenjevanje znanja je presojanje in vrednotenje izkazanega znanja posa-
meznih učencev po končanem obdobju učenja in formalizacija te presoje v
ocenah, ki so formalno dogovorjene (opisne, številčne, besedne) in imajo po-
membne posledice. Pri ocenjevanju gre za merjenje, s katerim skušamo do-
ločiti, koliko se je posamezni učenec približal postavljenim učnim ciljem oz.
pričakovanim rezultatom/standardom znanj. Merimo tako količino kot kako-
vost znanja. Znanje učitelj oceni, ko je bila učna snov posredovana v celo-
ti in so bile v učnem procesu realizirane vse etape učnega procesa (uvaja-
nje, obravnava, urjenje/vadenje, ponavljanje in preverjanje) (Žakelj, ). Ne
glede na to, ali govorimo o končnem, sprotnem, sumativnem ocenjevanju
ali o ocenjevanju za učenje in ocenjevanju učenja itd., je vsako ocenjevanje
hkrati tudi učenje, torej temeljni izziv stroke. Pomenljiva je misel raziskovalca
Williama (Ežen, ): »Naj bo ocenjevanje še tako veljavno in zanesljivo, če
učencu sporoča le to, da je neuspešen, ima na učenje zaviralen učinek.«
Razvijanje in vrednotenje znanja je temeljno poslanstvo šole, uspešnost
učencev pri doseganju pričakovanih dosežkov in standardov znanja pa je te-
sno povezana z veljavnim kurikulom ter njegovo izvedbo. Pomembno vlogo
pri tem imajo učiteljeva ravnanja pri poučevanju, še posebno pri preverjanju
in ocenjevanju znanja. V zadnjih nekaj desetletjih so izjemno močna priza-
devanja usmerjena k iskanju različnih oblik in načinov vrednotenja znanja, ki
naj bi spodbujali in vodili učence k učenju učenja ter samostojnosti. Sodob-
ni pristopi učenja in poučevanja učence vedno pogosteje vključujejo tako v
procese preverjanja znanja kakor tudi v proces ocenjevanja svojih dosežkov.
Izpostavlja se kolegialna podpora v obliki kritičnega prijateljevanja. Z ena-
kopravnimi odnosi in vključitvijo učencev v proces preverjanja ter ocenjeva-
nja znanja učenci postanejo soustvarjalci vzgojno-izobraževalnega procesa
in njegovih rezultatov, kar jih motivira za delo in opremi s spretnostmi in iz-
kušnjami, ki jih lahko ponesejo s seboj v življenje.
Učenčevo znanje se med izobraževanjem spreminja, zato ga mora učitelj
med poučevanjem nenehno preverjati in diagnosticirati, prepoznavati napa-
ke, ki jih delajo učenci in jih uporabljati pri diagnosticiranju procesov izgra-
jevanja znanja (Stigler in Hiebert, ). Pedagoški raziskovalci so razvili več
orodij in tehnik za preverjanje učenčevega znanja med samim poučevanjem
