Page 119 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 119
božidar debenjak
jale in se porajale etične in pravne dileme v zvezi s spolnostjo, partner-
stvom, starševstvom (posebej materinstvom). Te dileme je treba videti
na njihovem mestu v življenju (Sitz im Leben), torej tako v njihovi zgo-
dovinski obarvanosti kot v njihovem vsebinskem jedru.
Da pa bi jih izluščili iz Starega testamenta, moramo biti pozorni na
dvojno naravo mnogih besedil. Po eni strani gre za kroniko plemen in
imena oseb – očakov in tudi pramater – so metonimije za gentes, ki da
iz njih izvirajo, genealogijo oseb kot genealogijo plemen; zato se osebam
prideljuje starost, mnogo večja od starosti normalnega posameznika, tja
do metuzalemske. Toda kako si v ustni književnosti zapomniti to kroni-
ko? Zato je druga stran zgodbe ta, da je kronika podana kot romansira-
na zgodba oseb, in v tej razdelani fabuli tiči še verski in moralni poduk.
Tako imamo v zgodbi o Abrahamu, Sari in Hagari šifrirano sporočilo
o plemenu Hagaritov in o sorodstvenih vezeh, ki so jih Izraelci občutili
do nekaterih plemen Izmael; iz plemena Abraham izvira pleme Izmael,
prek Izaka pleme Izrael, po obeh sinovih blizu svoje stoletnice pa ima
očak Abraham pozneje še šest sinov s Ketubo. Obenem s to šifrirano
rodovno zgodovino pa ima romansirana zgodba še etična sporočila v
zvezi z materinstvom.
»Žena Saraja Abramu ni rodila otrok«, beremo v Genezi (1 Mz 16),
»imela pa je egiptovsko deklo, ki ji je bilo ime Hagara. Saraja je rek-
la Abramu: ’Glej, Gospod mi ni dal, da bi rodila. Pojdi k moji dekli!
Mogoče bom po njej dobila otroka.’« Rešitev, da dekla zanosi in rodi ot-
roka svoji gospodarici, velja tedaj za splošno sprejemljivo; tako ravna-
ta tudi sestri Rahela in za njo Lea v zakonu z Jakobom (1 Mz 30,1–21).
Sarina »egiptovska dekla« Hagara, Rahelina dekla Bilha in Leina dek-
la Zilpa so bile po današnji terminologiji določene za darovalke jajčeca
in nadomestne matere, tudi če se je oploditev zgodila klasično in ne po
biomedicinski metodi. Bilha in Zilpa to vlogo sprejmeta, sta torej daro-
valki jajčec in posojevalki maternice. Egiptovska dekla Hagara pa sicer
najprej stopi v to vlogo, a med nosečnostjo se premisli in postane gos-
podarici nepokorna. Ko začne ta z njo trdo ravnati, Hagara pobegne. Po
tedanjem običajnem pravu bi bila Hagara samo nadomestna mati, po-
dobno kot v današnjih biomedicinskih variacijah s posojeno maternico
117
jale in se porajale etične in pravne dileme v zvezi s spolnostjo, partner-
stvom, starševstvom (posebej materinstvom). Te dileme je treba videti
na njihovem mestu v življenju (Sitz im Leben), torej tako v njihovi zgo-
dovinski obarvanosti kot v njihovem vsebinskem jedru.
Da pa bi jih izluščili iz Starega testamenta, moramo biti pozorni na
dvojno naravo mnogih besedil. Po eni strani gre za kroniko plemen in
imena oseb – očakov in tudi pramater – so metonimije za gentes, ki da
iz njih izvirajo, genealogijo oseb kot genealogijo plemen; zato se osebam
prideljuje starost, mnogo večja od starosti normalnega posameznika, tja
do metuzalemske. Toda kako si v ustni književnosti zapomniti to kroni-
ko? Zato je druga stran zgodbe ta, da je kronika podana kot romansira-
na zgodba oseb, in v tej razdelani fabuli tiči še verski in moralni poduk.
Tako imamo v zgodbi o Abrahamu, Sari in Hagari šifrirano sporočilo
o plemenu Hagaritov in o sorodstvenih vezeh, ki so jih Izraelci občutili
do nekaterih plemen Izmael; iz plemena Abraham izvira pleme Izmael,
prek Izaka pleme Izrael, po obeh sinovih blizu svoje stoletnice pa ima
očak Abraham pozneje še šest sinov s Ketubo. Obenem s to šifrirano
rodovno zgodovino pa ima romansirana zgodba še etična sporočila v
zvezi z materinstvom.
»Žena Saraja Abramu ni rodila otrok«, beremo v Genezi (1 Mz 16),
»imela pa je egiptovsko deklo, ki ji je bilo ime Hagara. Saraja je rek-
la Abramu: ’Glej, Gospod mi ni dal, da bi rodila. Pojdi k moji dekli!
Mogoče bom po njej dobila otroka.’« Rešitev, da dekla zanosi in rodi ot-
roka svoji gospodarici, velja tedaj za splošno sprejemljivo; tako ravna-
ta tudi sestri Rahela in za njo Lea v zakonu z Jakobom (1 Mz 30,1–21).
Sarina »egiptovska dekla« Hagara, Rahelina dekla Bilha in Leina dek-
la Zilpa so bile po današnji terminologiji določene za darovalke jajčeca
in nadomestne matere, tudi če se je oploditev zgodila klasično in ne po
biomedicinski metodi. Bilha in Zilpa to vlogo sprejmeta, sta torej daro-
valki jajčec in posojevalki maternice. Egiptovska dekla Hagara pa sicer
najprej stopi v to vlogo, a med nosečnostjo se premisli in postane gos-
podarici nepokorna. Ko začne ta z njo trdo ravnati, Hagara pobegne. Po
tedanjem običajnem pravu bi bila Hagara samo nadomestna mati, po-
dobno kot v današnjih biomedicinskih variacijah s posojeno maternico
117
