Page 132 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 132
študijski večeri
sklepati zavezništva s silami pekla.6 Dejanski avtor pamfleta, Vergerij,
pa posredno soglaša z mnenjem nemških učenjakov in se kot antipa-
pist porogljivo identificira z »Aherontom«:7 celo turška oblast je bolj-
ša od papeške.
V tem kratkem prispevku se ne bom poglabljal v ožji zgodovinski
kontekst izjave. Uporabil jo bom predvsem kot iztočnico za razmislek o
različnih pogledih Vergerija in Trubarja na politično vlogo slovanskega
tiska na južnoslovanskih ozemljih.
Trubarjeva rodna vas in najbrž tudi njegova lastna družina sta imeli
travmatične bližnje izkušnje s Turki.8 Ključno pričevanje je sicer pozno:
vsebuje ga Katekizem z dvema razlagama (1575), govori pa o tem, kako
so Turki na Raščici uničevali podobe svetnikov:
Mui oča, kadar ie na Rašici sv. Ierneia cehmošter bil, ie bil pustil to cer-
kou vso enimu krovaškimu malariu malati. Ta ie tim svetnikom, suseb tim
jogrom, velike brade inu mostače po tursku inu krovašku namalal. Natu
so v tim 1528. leitu ty Turki prišli, to cerkou sežgali inu sv. Ierneia pilda v
kori, kir nei mogel zgoreti, roke odbili, oči izteknili inu tu malane ie vse
proč palu. Timu malariu ie bil mui oča dal dvaiseti vogerskih zlatih. Te iste
bi bil bule nalužil, de bi bil ene štiri voli kupel inu tim bozim sosedom dal,
de bi ž nimi bili orali, suie otroke živili. (Trubar [1575] 2003, 226)9
Pričevanje je povsem skladno z Luthrovo mislijo o Turkih kot Božji
kazni, ki prihaja nad maloverne in praznoverne kristjane. In vendar je
6 Podobno kot v Eneidi bo »prava stran« na koncu sicer zmagala; zavezništvo s Tur-
kom se bo nazadnje obrnilo zoper odpadnike od Cerkve, tako kot so Alekto in
druge pošastne sile podzemlja v propad gnale Enejevega nasprotnika Turna.
7 Prim. tudi verza Vergerijevega epitafa: Vergerius merito vergens dicebar ad orcum,
/ Vergerius vergens dicar ad astra poli. »Po pravici so me imenovali ’Vergerij’, ker
sem meril [lat. vergo, »nagibam se«] proti peklu, / imenovali me bodo Vergerij, ker
stremim k nebesnemu svodu.« (Prev. Pobežin). Tudi tu Vergerij ponosno sprejema
»peklensko« vlogo, ki mu jo pripisujejo papisti.
8 Rupel (1962, 12–13) naniza nekaj romansiranih ugibanj, ki se začnejo: »Sovraštvo
in hkrati tudi strah pa sta se vtihotapljala v njegovo mlado dušo, ki je poslušal pri-
povedi o turških napadih. Starejši ljudje so še dobro pomnili [...]« Toda ob branju
uvodov dobimo vtis resnično doživetega »sovraštva in strahu«.
9 Tj. Krajnc-Vrečko 2003, 226.
130
sklepati zavezništva s silami pekla.6 Dejanski avtor pamfleta, Vergerij,
pa posredno soglaša z mnenjem nemških učenjakov in se kot antipa-
pist porogljivo identificira z »Aherontom«:7 celo turška oblast je bolj-
ša od papeške.
V tem kratkem prispevku se ne bom poglabljal v ožji zgodovinski
kontekst izjave. Uporabil jo bom predvsem kot iztočnico za razmislek o
različnih pogledih Vergerija in Trubarja na politično vlogo slovanskega
tiska na južnoslovanskih ozemljih.
Trubarjeva rodna vas in najbrž tudi njegova lastna družina sta imeli
travmatične bližnje izkušnje s Turki.8 Ključno pričevanje je sicer pozno:
vsebuje ga Katekizem z dvema razlagama (1575), govori pa o tem, kako
so Turki na Raščici uničevali podobe svetnikov:
Mui oča, kadar ie na Rašici sv. Ierneia cehmošter bil, ie bil pustil to cer-
kou vso enimu krovaškimu malariu malati. Ta ie tim svetnikom, suseb tim
jogrom, velike brade inu mostače po tursku inu krovašku namalal. Natu
so v tim 1528. leitu ty Turki prišli, to cerkou sežgali inu sv. Ierneia pilda v
kori, kir nei mogel zgoreti, roke odbili, oči izteknili inu tu malane ie vse
proč palu. Timu malariu ie bil mui oča dal dvaiseti vogerskih zlatih. Te iste
bi bil bule nalužil, de bi bil ene štiri voli kupel inu tim bozim sosedom dal,
de bi ž nimi bili orali, suie otroke živili. (Trubar [1575] 2003, 226)9
Pričevanje je povsem skladno z Luthrovo mislijo o Turkih kot Božji
kazni, ki prihaja nad maloverne in praznoverne kristjane. In vendar je
6 Podobno kot v Eneidi bo »prava stran« na koncu sicer zmagala; zavezništvo s Tur-
kom se bo nazadnje obrnilo zoper odpadnike od Cerkve, tako kot so Alekto in
druge pošastne sile podzemlja v propad gnale Enejevega nasprotnika Turna.
7 Prim. tudi verza Vergerijevega epitafa: Vergerius merito vergens dicebar ad orcum,
/ Vergerius vergens dicar ad astra poli. »Po pravici so me imenovali ’Vergerij’, ker
sem meril [lat. vergo, »nagibam se«] proti peklu, / imenovali me bodo Vergerij, ker
stremim k nebesnemu svodu.« (Prev. Pobežin). Tudi tu Vergerij ponosno sprejema
»peklensko« vlogo, ki mu jo pripisujejo papisti.
8 Rupel (1962, 12–13) naniza nekaj romansiranih ugibanj, ki se začnejo: »Sovraštvo
in hkrati tudi strah pa sta se vtihotapljala v njegovo mlado dušo, ki je poslušal pri-
povedi o turških napadih. Starejši ljudje so še dobro pomnili [...]« Toda ob branju
uvodov dobimo vtis resnično doživetega »sovraštva in strahu«.
9 Tj. Krajnc-Vrečko 2003, 226.
130
