Page 136 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 136
študijski večeri
tal, da ga zaradi (ljubljanskih) nemcizmov ne razumejo niti v okolici
Zagreba.14 Vergerijev predlog je pragmatična omejitev na knjižni jezik,
ki bi vključeval »vsaj še Dalmatince« (če že ne Hrvatov ali najrajši kar
vseh južnih Slovanov do Carigrada):
[…] Sed audi amplius, quandoquidem ista versio serviet duntaxat Carniae
et Carniolae, et vicinis quibusdam provintiis, Vergerius nunc est in opere,
et curat versionem utriusque Testamenti, quae ita sit dialectis attemperata,
ut a reliquis quoque nationibus Sclavicis intelligi possit, saltem a praecipu-
is, atque in primis a Dalmatis. (63v; moj poudarek)
[…] Toda poslušaj naprej. Medtem ko ta prevod služi samo Koroški, Kranj-
ski in nekaterim bližnjim pokrajinam, je zdaj Vergerij poprijel za delo in
skuša priskrbeti prevod obeh zavez, ki bo narečjem prilagojen na tak na-
čin, da ga bodo lahko razumela tudi druga slovanska ljudstva, vsaj glavna,
predvsem pa Dalmatinci.
Ta »severnoilirski« kompromis (ki geografsko približno ustreza poz
nejšim Napoleonovim Ilirskim provincam) se v poteku dialoga izlušči
postopoma. V prvem, prej navedenem odlomku, je bila formulacija še
dvoumna – attemperandae essent versiones, ea scilet dialecto, quae
communior est: to bi lahko vendarle razumeli kot izbiro posamezne-
ga »narečj a«, ki je ostalim bližje (communior) od drugih. A ker Vergerij
sploh ne razmišlja o panslovanskem jeziku, nima v mislih npr. rušči-
ne ali poljščine. Komparativ communior je mogoče razumeti tudi v po-
menu »karseda skupen«; potemtakem ni mišljena izbira enega od na-
rečij/jezikov, temveč konstrukcija novega. Kakorkoli že, do tod gre za
abstraktn o načelo, ki ga Vergerij povzema po večjih jezikih. Ko pa spre-
govori o »slovenskem« projektu, se že zelo konkretno omeji: če že ni mo-
goče vključiti vseh, bi vključil vsaj Dalmatince. Tokrat je tudi smer pri-
lagajanja (attemperare) povsem jasna: izhodišče ni posamezno narečje,
temveč bo prevod (versio) »prilagojen« narečjem (attemperata dialectis).
14 Marinčič 2018b, 86; za identifikacijo Skalića kot avtorja prim. Katičić 2007. Vsaj
simbolno postumno zmago so panslavistični humanisti lahko slavili, ko je (prav
tako humanistično izobraženi) Krelj nastopil proti trubarjevskim nemcizmom.
134
tal, da ga zaradi (ljubljanskih) nemcizmov ne razumejo niti v okolici
Zagreba.14 Vergerijev predlog je pragmatična omejitev na knjižni jezik,
ki bi vključeval »vsaj še Dalmatince« (če že ne Hrvatov ali najrajši kar
vseh južnih Slovanov do Carigrada):
[…] Sed audi amplius, quandoquidem ista versio serviet duntaxat Carniae
et Carniolae, et vicinis quibusdam provintiis, Vergerius nunc est in opere,
et curat versionem utriusque Testamenti, quae ita sit dialectis attemperata,
ut a reliquis quoque nationibus Sclavicis intelligi possit, saltem a praecipu-
is, atque in primis a Dalmatis. (63v; moj poudarek)
[…] Toda poslušaj naprej. Medtem ko ta prevod služi samo Koroški, Kranj-
ski in nekaterim bližnjim pokrajinam, je zdaj Vergerij poprijel za delo in
skuša priskrbeti prevod obeh zavez, ki bo narečjem prilagojen na tak na-
čin, da ga bodo lahko razumela tudi druga slovanska ljudstva, vsaj glavna,
predvsem pa Dalmatinci.
Ta »severnoilirski« kompromis (ki geografsko približno ustreza poz
nejšim Napoleonovim Ilirskim provincam) se v poteku dialoga izlušči
postopoma. V prvem, prej navedenem odlomku, je bila formulacija še
dvoumna – attemperandae essent versiones, ea scilet dialecto, quae
communior est: to bi lahko vendarle razumeli kot izbiro posamezne-
ga »narečj a«, ki je ostalim bližje (communior) od drugih. A ker Vergerij
sploh ne razmišlja o panslovanskem jeziku, nima v mislih npr. rušči-
ne ali poljščine. Komparativ communior je mogoče razumeti tudi v po-
menu »karseda skupen«; potemtakem ni mišljena izbira enega od na-
rečij/jezikov, temveč konstrukcija novega. Kakorkoli že, do tod gre za
abstraktn o načelo, ki ga Vergerij povzema po večjih jezikih. Ko pa spre-
govori o »slovenskem« projektu, se že zelo konkretno omeji: če že ni mo-
goče vključiti vseh, bi vključil vsaj Dalmatince. Tokrat je tudi smer pri-
lagajanja (attemperare) povsem jasna: izhodišče ni posamezno narečje,
temveč bo prevod (versio) »prilagojen« narečjem (attemperata dialectis).
14 Marinčič 2018b, 86; za identifikacijo Skalića kot avtorja prim. Katičić 2007. Vsaj
simbolno postumno zmago so panslavistični humanisti lahko slavili, ko je (prav
tako humanistično izobraženi) Krelj nastopil proti trubarjevskim nemcizmom.
134
