Page 134 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 134
študijski večeri
vizmom«. Dodajmo nekaj zgovornih okoliščin. Leta 1525 je učeni domi-
nikanski menih Vinko Pribojević (Vincentius Priboevius) pred lokalno
elito otoka Hvara nastopil z govorom, ki je bil že leta 1532 pod naslo-
vom De origine successibusque Slavorum objavljen v Benetkah; uspešni-
ca je doživela več ponatisov v latinščini in italijanščini.10 Pribojević go-
vori kot »Dalmatinec, Ilir in Slovan« in kot »Slovan o usodi Slovanov«;
njegovo stališče je avtohtonistično; med Slovane prišteva Hieronima,
Dioklecijana, Aleksandra velikega in Aristotela; v uvodu navaja »latinski
prevod« Aleksandrovega »privilegija« (Privilegium Alexandri Magni do
natum Populis Slavis), odkritega v »starodavni knjigi« v Konstantinoplu,
ki Slovanom zagotavlja več kot polovico evropskega ozemlja.11 Ker je
Vergerij le nekaj let pozneje postal škof v Modrušu in nato v Kopru, je
Pribojevićevo delo skoraj gotovo bral ali zanj vsaj slišal.
Poleg tega je Vergerij nedvomno bral in cenil delo Sigismunda
Herbersteina, habsburškega diplomata, ki se je z znanjem kranjske-
ga jezika okoristil na svojih misijah v Rusijo in v Carigrad ter z de-
lom Rerum Moscoviticarum commentarii (1549) Evropi prvi predstavil
Rusijo.12 Vergerij se na »rojaka« Herbersteina izrecno sklicuje v polemi-
ki s protireformacijskima ideologoma Hosiusom in Eckom. Ko Hosiusu
očita, da je njegov spisek slovanskih ljudstev nepopoln, ga lahko napo-
ti k Herbersteinu (Vergerij 1559b, 61r).13 Nato zavrne Hosiusov pomislek,
da je slovanskih ljudstev preveč in da bi tolikšno število prevodov samo
pomnožilo odmike od izvirnika. Njegov razmislek o slovanskem pre-
vajanju Biblije je namreč drugačen:
[…] neque enim totidem versiones essent curandae, quot sunt Slavicae lin-
guae nationes, cum sint tam multae et varient revera dialectis, set que-
10 Hrvaška dvojezična izdaja Kurelac 1997. Prim. Schmaus 1953. Zelo tehten novejši
prispevek o Pribojevićevem razumevanju etničnih in jezikovnih identitet je Ma-
dunić 2010.
11 Besedilo je na Češkem krožilo že v 13./14. stoletju. Prim. Kurelac 1997, 12–17.
12 O Herbersteinu kot diplomatu več Pferschy 1989 in V. Simoniti 2001.
13 Ta ima bistveno daljši spisek in med drugim omenja pri Hosiusu manjkajoče
Kranjce, Korošce in Štajerce južno od Gradca; novejša izdaja Herbersteinovega
besedila je dostopna v Kämpfer et al. 2007, 32.25–33.16.
132
vizmom«. Dodajmo nekaj zgovornih okoliščin. Leta 1525 je učeni domi-
nikanski menih Vinko Pribojević (Vincentius Priboevius) pred lokalno
elito otoka Hvara nastopil z govorom, ki je bil že leta 1532 pod naslo-
vom De origine successibusque Slavorum objavljen v Benetkah; uspešni-
ca je doživela več ponatisov v latinščini in italijanščini.10 Pribojević go-
vori kot »Dalmatinec, Ilir in Slovan« in kot »Slovan o usodi Slovanov«;
njegovo stališče je avtohtonistično; med Slovane prišteva Hieronima,
Dioklecijana, Aleksandra velikega in Aristotela; v uvodu navaja »latinski
prevod« Aleksandrovega »privilegija« (Privilegium Alexandri Magni do
natum Populis Slavis), odkritega v »starodavni knjigi« v Konstantinoplu,
ki Slovanom zagotavlja več kot polovico evropskega ozemlja.11 Ker je
Vergerij le nekaj let pozneje postal škof v Modrušu in nato v Kopru, je
Pribojevićevo delo skoraj gotovo bral ali zanj vsaj slišal.
Poleg tega je Vergerij nedvomno bral in cenil delo Sigismunda
Herbersteina, habsburškega diplomata, ki se je z znanjem kranjske-
ga jezika okoristil na svojih misijah v Rusijo in v Carigrad ter z de-
lom Rerum Moscoviticarum commentarii (1549) Evropi prvi predstavil
Rusijo.12 Vergerij se na »rojaka« Herbersteina izrecno sklicuje v polemi-
ki s protireformacijskima ideologoma Hosiusom in Eckom. Ko Hosiusu
očita, da je njegov spisek slovanskih ljudstev nepopoln, ga lahko napo-
ti k Herbersteinu (Vergerij 1559b, 61r).13 Nato zavrne Hosiusov pomislek,
da je slovanskih ljudstev preveč in da bi tolikšno število prevodov samo
pomnožilo odmike od izvirnika. Njegov razmislek o slovanskem pre-
vajanju Biblije je namreč drugačen:
[…] neque enim totidem versiones essent curandae, quot sunt Slavicae lin-
guae nationes, cum sint tam multae et varient revera dialectis, set que-
10 Hrvaška dvojezična izdaja Kurelac 1997. Prim. Schmaus 1953. Zelo tehten novejši
prispevek o Pribojevićevem razumevanju etničnih in jezikovnih identitet je Ma-
dunić 2010.
11 Besedilo je na Češkem krožilo že v 13./14. stoletju. Prim. Kurelac 1997, 12–17.
12 O Herbersteinu kot diplomatu več Pferschy 1989 in V. Simoniti 2001.
13 Ta ima bistveno daljši spisek in med drugim omenja pri Hosiusu manjkajoče
Kranjce, Korošce in Štajerce južno od Gradca; novejša izdaja Herbersteinovega
besedila je dostopna v Kämpfer et al. 2007, 32.25–33.16.
132
