Page 137 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 137
marko marinčič
Mišljena je konstrukcija skupnega imenovalca narečij, knjižne »ilirišči-
ne« po zgledu poenotene, knjižno normirane nemščine, italijanščine,
francoščine in španščine.
Potem ko je zavrnil mit o slovanskem Hieronimu in se odrekel celo
Hieronimovi Vulgati, Vergerij išče nadomestek ideala, ki mu ga je kot
katoliškemu humanistu nekoč predstavljal latinski prevod. Najde ga v
umetni jezikovni tvorbi, ki naj ji bo merilo predvsem elegantia:
Finalmente è tradotta già tutta la Bibbia in una lingua più elegante e
che più communemente servirà a stamparsi senza lungo indugio. (Verge-
rij 1559b, 47r)
Naposled pa obstaja prevod celotne Biblije v elegantnejši jezik in za šir-
šo uporabo – ta bo šla brez velikega odloga v tisk.
Ta že pripravljeni »ilirski« prevod si je Vergerij preprosto izmislil;
v delu, ki ima literarno obliko dialoga, si je to navsezadnje celo lah-
ko dovolil. Toda zamisel o knjižni »ilirščini« je bila v tistem času pov-
sem realna.15 Vergerij ne govori na pamet, ko idejo utemeljuje mdr. tudi
z nemškim zgledom. V 19. in v zgodnjem 20. stoletju je bila iliristič-
na ideja seveda zgolj utopična hipoteza, vendar ni potrebe, da bi »spor«
med Vergerijem in Trubarjem obremenjevali s kulturnobojnimi pole-
mikami iz časa okrog Ilešičevega Trubarjevega zbornika.16 Če odmisli-
mo tedanji kulturnobojni kontekst in Ilešičev ilirizem (kar ni prepros-
to17), ima Ilešič vsekakor prav, ko zatrjuje:
Trubar sam bi ne bil postal to, kar je postal, ko bi se ne združil z Ver-
gerijem, ki je bil Hrvat, kolikor je bil Slovan; Vergerij ga je izpodbodel, ko je
15 Kerševan (2011, 96) omenja oba pristopa: »[P]onekod je uspelo z enotnim knjižnim
jezikom (postopoma) preseči relativno velike razlike v ljudskih govorih, drugod
so se znotraj relativno majhnih razlik uveljavili različni standardizirani knjižn i je-
ziki«. Primer slovenščine očitno sodi v drugo skupino.
16 Uporabna novejša retrospektivna pogleda na recepcijo Trubarja sta Grdina 2006
in Vitorović 2006; o »nacionalistični« recepciji Trubarja v publicistiki in žurnaliz-
mu novejšega časa prim. Mihelj 2006.
17 V pomoč je lahko tudi nedavno delo Andraža Ježa (2016), ki se Vraza in njegovega
ilirizma loteva z občudovanja vredno zgodovinsko rigoroznostjo.
135
Mišljena je konstrukcija skupnega imenovalca narečij, knjižne »ilirišči-
ne« po zgledu poenotene, knjižno normirane nemščine, italijanščine,
francoščine in španščine.
Potem ko je zavrnil mit o slovanskem Hieronimu in se odrekel celo
Hieronimovi Vulgati, Vergerij išče nadomestek ideala, ki mu ga je kot
katoliškemu humanistu nekoč predstavljal latinski prevod. Najde ga v
umetni jezikovni tvorbi, ki naj ji bo merilo predvsem elegantia:
Finalmente è tradotta già tutta la Bibbia in una lingua più elegante e
che più communemente servirà a stamparsi senza lungo indugio. (Verge-
rij 1559b, 47r)
Naposled pa obstaja prevod celotne Biblije v elegantnejši jezik in za šir-
šo uporabo – ta bo šla brez velikega odloga v tisk.
Ta že pripravljeni »ilirski« prevod si je Vergerij preprosto izmislil;
v delu, ki ima literarno obliko dialoga, si je to navsezadnje celo lah-
ko dovolil. Toda zamisel o knjižni »ilirščini« je bila v tistem času pov-
sem realna.15 Vergerij ne govori na pamet, ko idejo utemeljuje mdr. tudi
z nemškim zgledom. V 19. in v zgodnjem 20. stoletju je bila iliristič-
na ideja seveda zgolj utopična hipoteza, vendar ni potrebe, da bi »spor«
med Vergerijem in Trubarjem obremenjevali s kulturnobojnimi pole-
mikami iz časa okrog Ilešičevega Trubarjevega zbornika.16 Če odmisli-
mo tedanji kulturnobojni kontekst in Ilešičev ilirizem (kar ni prepros-
to17), ima Ilešič vsekakor prav, ko zatrjuje:
Trubar sam bi ne bil postal to, kar je postal, ko bi se ne združil z Ver-
gerijem, ki je bil Hrvat, kolikor je bil Slovan; Vergerij ga je izpodbodel, ko je
15 Kerševan (2011, 96) omenja oba pristopa: »[P]onekod je uspelo z enotnim knjižnim
jezikom (postopoma) preseči relativno velike razlike v ljudskih govorih, drugod
so se znotraj relativno majhnih razlik uveljavili različni standardizirani knjižn i je-
ziki«. Primer slovenščine očitno sodi v drugo skupino.
16 Uporabna novejša retrospektivna pogleda na recepcijo Trubarja sta Grdina 2006
in Vitorović 2006; o »nacionalistični« recepciji Trubarja v publicistiki in žurnaliz-
mu novejšega časa prim. Mihelj 2006.
17 V pomoč je lahko tudi nedavno delo Andraža Ježa (2016), ki se Vraza in njegovega
ilirizma loteva z občudovanja vredno zgodovinsko rigoroznostjo.
135
