Page 133 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 133
marko marinčič
ta kazen – kakšno naključje! – zadela podobe, ki jih je hrvaški (!) sli-
kar upodobil s turškimi (!) in hrvaškimi (?) mustačami. Še fabula do
cet: Trubarjev oče, ki je poslikave naročil, bi denar bolje naložil, če bi
pomagal ubožnim sosedom.
Kakšni pa so Trubarjevi siceršnji pogledi na Turke? Kot je prepričlji-
vo pokazal Jonatan Vinkler (2011, zlasti 66–100), se slovenski reformator
ni povsem zadovoljil z defetizmom, ki ga je Martin Luther izražal zlasti
v spisu Vom Kriege wider den Türken (1529). Prav tako ni sledil pragma-
tizmu Erazma, ki je – četudi pacifist – v razpravi Utilissima consultatio
de bello Turcis inferendo (1530) izjemoma predlagal »pravično vojno« zo-
per Otomane. Trubar je najboljše orožje prepoznal v Božji besedi, po-
sredovani v domačem jeziku (Vinkler 2011, 97).
Toda kakšna so ozadja tega precej neznačilnega razmišljanja? Če je
jezik orožje – kateri ali kakšen jezik je to?
Razlika med Trubarjevimi in Vergerijevimi pogledi na konstrukcijo
južnoslovanskih knjižnih jezikov je znana. Trubarjeva razmejitev med
narečji, na podlagi katerih se je pozneje oblikovala knjižna slovenščina,
in tistimi, katerih skupni imenovalec je zdaj knjižna hrvaščina, je ob-
veljala. Nasprotno je Vergerij, izhajajoč iz humanističnega univerzaliz-
ma, ki je vključeval tudi panslavistične ideje, zagovarjal nekakšno pro-
toilirsko stališče.
V nadaljevanju bom zelo na kratko povzel argumentacijo o
Trubarjevih in Vergerijevih pogledih na knjižni jezik, ki je dosegljiva v
mojih nedavnih prispevkih (Marinčič 2018a; 2018b). Dopolnil jo bom s
podrobnejšim povzetkom relevantnega odlomka iz Vergerijevih Dialogi
quattuor, nato pa se vrnil k izhodiščni temi. Ta presega jezikovni vi-
dik in je deloma povezana s turškim vprašanjem. Problem bi lahko po
enostavljeno opisal takole: je iz različnih jezikovnih opredelitev mogoče
sklepati, da sta se Trubar in Vergerij pomembno razhajala tudi glede po
litične vloge (južno)slovanskega tiska? In še: ali idejne razlike med njima
v čem presegajo razmisleke, povezane s politično resničnostjo in prak-
tičnimi vidiki reformacijske propagande?
Kot sta ugotavljala že Olga Nedeljković (1984) in Katičić (2007), je bil
Vergerij bistveno bolj kot Trubar zaznamovan s humanističnim »pansla-
131
ta kazen – kakšno naključje! – zadela podobe, ki jih je hrvaški (!) sli-
kar upodobil s turškimi (!) in hrvaškimi (?) mustačami. Še fabula do
cet: Trubarjev oče, ki je poslikave naročil, bi denar bolje naložil, če bi
pomagal ubožnim sosedom.
Kakšni pa so Trubarjevi siceršnji pogledi na Turke? Kot je prepričlji-
vo pokazal Jonatan Vinkler (2011, zlasti 66–100), se slovenski reformator
ni povsem zadovoljil z defetizmom, ki ga je Martin Luther izražal zlasti
v spisu Vom Kriege wider den Türken (1529). Prav tako ni sledil pragma-
tizmu Erazma, ki je – četudi pacifist – v razpravi Utilissima consultatio
de bello Turcis inferendo (1530) izjemoma predlagal »pravično vojno« zo-
per Otomane. Trubar je najboljše orožje prepoznal v Božji besedi, po-
sredovani v domačem jeziku (Vinkler 2011, 97).
Toda kakšna so ozadja tega precej neznačilnega razmišljanja? Če je
jezik orožje – kateri ali kakšen jezik je to?
Razlika med Trubarjevimi in Vergerijevimi pogledi na konstrukcijo
južnoslovanskih knjižnih jezikov je znana. Trubarjeva razmejitev med
narečji, na podlagi katerih se je pozneje oblikovala knjižna slovenščina,
in tistimi, katerih skupni imenovalec je zdaj knjižna hrvaščina, je ob-
veljala. Nasprotno je Vergerij, izhajajoč iz humanističnega univerzaliz-
ma, ki je vključeval tudi panslavistične ideje, zagovarjal nekakšno pro-
toilirsko stališče.
V nadaljevanju bom zelo na kratko povzel argumentacijo o
Trubarjevih in Vergerijevih pogledih na knjižni jezik, ki je dosegljiva v
mojih nedavnih prispevkih (Marinčič 2018a; 2018b). Dopolnil jo bom s
podrobnejšim povzetkom relevantnega odlomka iz Vergerijevih Dialogi
quattuor, nato pa se vrnil k izhodiščni temi. Ta presega jezikovni vi-
dik in je deloma povezana s turškim vprašanjem. Problem bi lahko po
enostavljeno opisal takole: je iz različnih jezikovnih opredelitev mogoče
sklepati, da sta se Trubar in Vergerij pomembno razhajala tudi glede po
litične vloge (južno)slovanskega tiska? In še: ali idejne razlike med njima
v čem presegajo razmisleke, povezane s politično resničnostjo in prak-
tičnimi vidiki reformacijske propagande?
Kot sta ugotavljala že Olga Nedeljković (1984) in Katičić (2007), je bil
Vergerij bistveno bolj kot Trubar zaznamovan s humanističnim »pansla-
131
