Page 135 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 135
marko marinčič
madmodum in Germania, in Italia, in Gallia, in Hispania fit, attempe
randae essent versiones, ea scilet dialecto, quae communior est, ut multis
simul una versio posset satisfacere, quod non esset valde difficile factu.
(Vergerij 1559b, 62v; moja poudarka)
[…] saj ne bi bilo treba priskrbeti tolikšnega števila prevodov, kolikor je
slovansko govorečih narodov – teh je namreč res veliko in imajo raznoli-
ka narečja –, temveč bi tako, kot se to dogaja v Nemčiji, Italiji, Franciji in
Španiji, prevod prilagodili pač narečju, ki se zdi bolj skupno, da bi lahko en
prevod zadovoljil številne. Tega sploh ne bi bilo tako težko narediti.
Hosius po Vergerijevem prepričanju zgolj hlini bojazen, da bi lah-
ko slovanski prevodi pomnožili interpretacijska nesoglasja; v resnici ga
skrbi nekaj drugega: da bo ljudstvo naenkrat doumelo, kako zelo so ga
dotlej zavajali rasi & uncti (»pobriti in maziljeni«, tj. menihi in duhov-
niki). Nato eden od sogovornikov v dialogu omeni možnost, da bi pre-
vajali kar Hieronimovo Vulgato – morda bi se papisti s tem sprijaznili.
Ta mimogrede navržena misel v resnici uvaja polemiko, ki je za razu-
mevanje Vergerijevih pogledov na jezik ključna: polemiko zoper mit o
Hieronimovi slovanski Bibliji.
Avtohtonistični mit o Hieronimu kot avtorju slovanskega (»dalma-
tinskega«) prevoda Biblije je bil razširjen že v srednjem veku. Nanj je pri-
stajal celo Erazem v uvodu k Parafrazam. Vergerij se o legendi, na kateri
je Pribojević v veliki meri utemeljeval svoj dalmatocentrični panslavi-
zem (prim. Madunić 2010), izraža posmehljivo. Očitno meni, da skuša-
ta Hosius in Eck s sklicevanjem na Hieronimovo slovansko Biblijo re-
formatorje zapeljati v neperspektivno arhaiziranje na podlagi glagolske
tradicije (Marinčič 2018a, 21–22; 2018b, 89). Vergerijev odmik od hu-
manističnega panslavizma, ki sta ga gojila Pribojević in Herberstein, je
mogoče pojasniti že s tem, da ga kot humanista italijanskega rodu, to-
rej »Neslovana«, ni mogel živo navdušiti. Pomemben pa je še en mom-
ent. Vergerijeva izkušnja s projektom slovenskega protestantskega ti-
ska je bila dovolj neposredna, da se je distanciral od utopičnih zamisli o
enotnem slovanskem prevodu; »standardni slovanski prevod« je nam
reč med vrsticami sugeriral celo Skalić, ko je Trubarju v svoji oceni oči-
133
madmodum in Germania, in Italia, in Gallia, in Hispania fit, attempe
randae essent versiones, ea scilet dialecto, quae communior est, ut multis
simul una versio posset satisfacere, quod non esset valde difficile factu.
(Vergerij 1559b, 62v; moja poudarka)
[…] saj ne bi bilo treba priskrbeti tolikšnega števila prevodov, kolikor je
slovansko govorečih narodov – teh je namreč res veliko in imajo raznoli-
ka narečja –, temveč bi tako, kot se to dogaja v Nemčiji, Italiji, Franciji in
Španiji, prevod prilagodili pač narečju, ki se zdi bolj skupno, da bi lahko en
prevod zadovoljil številne. Tega sploh ne bi bilo tako težko narediti.
Hosius po Vergerijevem prepričanju zgolj hlini bojazen, da bi lah-
ko slovanski prevodi pomnožili interpretacijska nesoglasja; v resnici ga
skrbi nekaj drugega: da bo ljudstvo naenkrat doumelo, kako zelo so ga
dotlej zavajali rasi & uncti (»pobriti in maziljeni«, tj. menihi in duhov-
niki). Nato eden od sogovornikov v dialogu omeni možnost, da bi pre-
vajali kar Hieronimovo Vulgato – morda bi se papisti s tem sprijaznili.
Ta mimogrede navržena misel v resnici uvaja polemiko, ki je za razu-
mevanje Vergerijevih pogledov na jezik ključna: polemiko zoper mit o
Hieronimovi slovanski Bibliji.
Avtohtonistični mit o Hieronimu kot avtorju slovanskega (»dalma-
tinskega«) prevoda Biblije je bil razširjen že v srednjem veku. Nanj je pri-
stajal celo Erazem v uvodu k Parafrazam. Vergerij se o legendi, na kateri
je Pribojević v veliki meri utemeljeval svoj dalmatocentrični panslavi-
zem (prim. Madunić 2010), izraža posmehljivo. Očitno meni, da skuša-
ta Hosius in Eck s sklicevanjem na Hieronimovo slovansko Biblijo re-
formatorje zapeljati v neperspektivno arhaiziranje na podlagi glagolske
tradicije (Marinčič 2018a, 21–22; 2018b, 89). Vergerijev odmik od hu-
manističnega panslavizma, ki sta ga gojila Pribojević in Herberstein, je
mogoče pojasniti že s tem, da ga kot humanista italijanskega rodu, to-
rej »Neslovana«, ni mogel živo navdušiti. Pomemben pa je še en mom-
ent. Vergerijeva izkušnja s projektom slovenskega protestantskega ti-
ska je bila dovolj neposredna, da se je distanciral od utopičnih zamisli o
enotnem slovanskem prevodu; »standardni slovanski prevod« je nam
reč med vrsticami sugeriral celo Skalić, ko je Trubarju v svoji oceni oči-
133
