Page 138 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 138
študijski večeri
obstal na poti svojega literarnega dela, in mu je naklonil tistega činitelja, ki
ga je potem najbolj držal, Krištofa Würtemberškega; pri tem-le ga je namreč
Vergerij »gelobet und sonderlich commendiert«. (Ilešič 1908, XXX)
»Kolikor je bil Slovan« – s tem Ilešič misli: »Kolikor je bil sploh
Slovan«. Saj sploh ni bil! In vendar si Ilešič želi, da bi v njem lahko
videli Ilirca.
Iliristično stališče je pozneje obveljalo za utvaro, vendar na začetku
20. stoletja sploh ni bilo obrobno. Predvsem pa obstoj takega stališča,
ki ga je s svojo avtoriteto takrat podprla Slovenska matica, a posterio
ri dokazuje, da je bila Vergerijeva zamisel vsaj v njegovem času povsem
realna. Vergerija je pri Trubarju najbrž motilo predvsem to, da se tvor-
be knjižnega jezika, »prilagojenega« narečjem, ni loteval sistematično,18
sam pa je te idiome poznal preslabo, da bi lahko svojemu varovancu
učinkovito pomagal.
Kakorkoli že ocenjujemo življenje in značaj ambicioznega papeške-
ga politika, ki se je preobrazil v luteranskega propagandista, je prav
dramatični življenjepis te osebe eden pomembnejših evropskih kon
tekstov, ki jim dolgujemo začetke slovstva v slovenščini. Abecedarij in
Katekizem sta bila objavljena še pred Vergerijem; tu je bila Trubarjeva
pobuda avtonomna. Kaj pa prevodi Nove zaveze? Čeprav se je ta epizoda
v Vergerijevi karieri končala, brž ko so se novi izzivi reformacije pokazali
na Poljskem, je bila njegova spodbuda južnoslovanskim bibličnim pre-
vodom odločilna. Večkrat zasledimo misel, da bi se slovenski prevo-
di brez njega pač pojavili nekoliko pozneje, a bi se zanesljivo pojavili.
Toda ali smo res lahko prepričani, da bi brez zgodnje objave Matejevega
evangelija in prvega dela Nove zaveze (oba projekta je s spodbudo in fi-
nančno omogočil Vergerij) Dalmatin prehitel protireformacijo? Če sam
Trubar poroča o tem, kako se je naloge branil, in pozneje izjavi, da mu
je Vergerij kot prevajalcu drugi za Bogom, mu lahko vsaj v tem verjame-
18 Ker razmislekov o tem v Trubarjevih uvodih ni, njegovo lastno sklicevanje na na-
rečje rodne Raščice pa je (spričo očitnih elementov ljubljanske mestne govorice)
zavajajoče, je jezikovna fiziognomija Trubarjevega knjižnega jezika do danes v ve-
liki meri uganka. Literature na to temo ne navajam, ker je obsežna in je kot neslo-
venist ne morem kompetentno presojati.
136
obstal na poti svojega literarnega dela, in mu je naklonil tistega činitelja, ki
ga je potem najbolj držal, Krištofa Würtemberškega; pri tem-le ga je namreč
Vergerij »gelobet und sonderlich commendiert«. (Ilešič 1908, XXX)
»Kolikor je bil Slovan« – s tem Ilešič misli: »Kolikor je bil sploh
Slovan«. Saj sploh ni bil! In vendar si Ilešič želi, da bi v njem lahko
videli Ilirca.
Iliristično stališče je pozneje obveljalo za utvaro, vendar na začetku
20. stoletja sploh ni bilo obrobno. Predvsem pa obstoj takega stališča,
ki ga je s svojo avtoriteto takrat podprla Slovenska matica, a posterio
ri dokazuje, da je bila Vergerijeva zamisel vsaj v njegovem času povsem
realna. Vergerija je pri Trubarju najbrž motilo predvsem to, da se tvor-
be knjižnega jezika, »prilagojenega« narečjem, ni loteval sistematično,18
sam pa je te idiome poznal preslabo, da bi lahko svojemu varovancu
učinkovito pomagal.
Kakorkoli že ocenjujemo življenje in značaj ambicioznega papeške-
ga politika, ki se je preobrazil v luteranskega propagandista, je prav
dramatični življenjepis te osebe eden pomembnejših evropskih kon
tekstov, ki jim dolgujemo začetke slovstva v slovenščini. Abecedarij in
Katekizem sta bila objavljena še pred Vergerijem; tu je bila Trubarjeva
pobuda avtonomna. Kaj pa prevodi Nove zaveze? Čeprav se je ta epizoda
v Vergerijevi karieri končala, brž ko so se novi izzivi reformacije pokazali
na Poljskem, je bila njegova spodbuda južnoslovanskim bibličnim pre-
vodom odločilna. Večkrat zasledimo misel, da bi se slovenski prevo-
di brez njega pač pojavili nekoliko pozneje, a bi se zanesljivo pojavili.
Toda ali smo res lahko prepričani, da bi brez zgodnje objave Matejevega
evangelija in prvega dela Nove zaveze (oba projekta je s spodbudo in fi-
nančno omogočil Vergerij) Dalmatin prehitel protireformacijo? Če sam
Trubar poroča o tem, kako se je naloge branil, in pozneje izjavi, da mu
je Vergerij kot prevajalcu drugi za Bogom, mu lahko vsaj v tem verjame-
18 Ker razmislekov o tem v Trubarjevih uvodih ni, njegovo lastno sklicevanje na na-
rečje rodne Raščice pa je (spričo očitnih elementov ljubljanske mestne govorice)
zavajajoče, je jezikovna fiziognomija Trubarjevega knjižnega jezika do danes v ve-
liki meri uganka. Literature na to temo ne navajam, ker je obsežna in je kot neslo-
venist ne morem kompetentno presojati.
136
