Page 139 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 139
marko marinčič
mo na besedo.19 Prevajanje Svetega pisma bi se v teh krajih začelo dru-
gače in morda šele veliko pozneje, če istrski lokalni patriot Vergerij ne
bi postal koprski škof in če se ne bi prav v teh krajih razvil v odpadnika.
Čeprav s tem tvegam očitek naivnega biografizma, tu navajam
nenavadno pričevanje, ki sega v Vergerijevo pravoverno, katoliško fazo.
Leta 1532 je Vergerij kot papeški tajnik pod Klementom VII. v Benetkah
posredoval za oblikovanje vseevropske koalicije zoper Turčijo. Še isto
leto je postal papeški nuncij pri Ferdinandu, kralju Češke in Madžarske,
mlajšem bratu cesarja Karla V. Med svojo drugo nunciaturo leta 1534 si
je prizadeval za pomiritveni koncil. Njegova verska preobrazba očitn o
sovpada s stiki, ki jih je imel s heterodoksnimi strujami v Italiji (»spi-
rituali«) in v Franciji (poznal je Margareto Navarsko, jo obiskal in si
z njo dopisoval). To dogajanje je mogoče locirati prav v obdobje, ki se
začenja s škofovsko službo v Kopru.20 Toda že pred tem, kot nuncij na
Ferdinandovem dvoru, je Vergerij svoje osebno poslanstvo očitno pove-
zoval s slovansko govorečim Balkanom. Ferdinand mu je ob prvem sre-
čanju predstavil dve točki svojega političnega programa: skleniti mir s
Turki in zatreti verske zablode. A. Jacobson Schutte (1977, 59–60) suge-
stivno opisuje čas, ko Vergerij iz Rima ni prejemal sporočil in je lahko
snoval svoje lastne politične načrte. Ferdinandovo rivalstvo z Zapoljskim
mu je dalo navdih za diplomatski podvig v velikem slogu. Skleniti pan
evropski mir s Turčijo! 22. septembra 1533 papeškemu tajniku Jacopu
Salviatiju, zetu Lorenza Veličastnega (Salviati je medtem umrl, vendar
Vergerij o tem ni bil obveščen) piše pismo, v katerem predlaga naslednji
scenarij: on, Vergerij, bi šel inkognito na pot v Carigrad; o diplomatski
akciji bi obvestili samo cesarja, sicer pa bi jo prikrili, saj bi papeška po-
gajanja s Turkom lahko naletela na neodobravanje:
[…] se ponujam kot oseba, ki bi to skušala izvršiti, pri tem pa se ne menim
niti za neprijetnosti niti za nevarnosti, ki bi lahko zadele mojo osebo, in
19 Trubarjevo izjavo razumem kot namig na vlogo, ki jo je imel Vergerij kot zaščit-
nik prevajalcev; Andreas Divus mu je ob nastopu škofovske službe v Kopru posve-
til latinski prevod Homerja; prim. Marinčič 2016; 2018b, 93–94.
20 Temeljno delo o razvoju Vergerijeve apostazije je še vedno Jacobson Schutte 1977;
prim. Pierce 2000; 2003.
137
mo na besedo.19 Prevajanje Svetega pisma bi se v teh krajih začelo dru-
gače in morda šele veliko pozneje, če istrski lokalni patriot Vergerij ne
bi postal koprski škof in če se ne bi prav v teh krajih razvil v odpadnika.
Čeprav s tem tvegam očitek naivnega biografizma, tu navajam
nenavadno pričevanje, ki sega v Vergerijevo pravoverno, katoliško fazo.
Leta 1532 je Vergerij kot papeški tajnik pod Klementom VII. v Benetkah
posredoval za oblikovanje vseevropske koalicije zoper Turčijo. Še isto
leto je postal papeški nuncij pri Ferdinandu, kralju Češke in Madžarske,
mlajšem bratu cesarja Karla V. Med svojo drugo nunciaturo leta 1534 si
je prizadeval za pomiritveni koncil. Njegova verska preobrazba očitn o
sovpada s stiki, ki jih je imel s heterodoksnimi strujami v Italiji (»spi-
rituali«) in v Franciji (poznal je Margareto Navarsko, jo obiskal in si
z njo dopisoval). To dogajanje je mogoče locirati prav v obdobje, ki se
začenja s škofovsko službo v Kopru.20 Toda že pred tem, kot nuncij na
Ferdinandovem dvoru, je Vergerij svoje osebno poslanstvo očitno pove-
zoval s slovansko govorečim Balkanom. Ferdinand mu je ob prvem sre-
čanju predstavil dve točki svojega političnega programa: skleniti mir s
Turki in zatreti verske zablode. A. Jacobson Schutte (1977, 59–60) suge-
stivno opisuje čas, ko Vergerij iz Rima ni prejemal sporočil in je lahko
snoval svoje lastne politične načrte. Ferdinandovo rivalstvo z Zapoljskim
mu je dalo navdih za diplomatski podvig v velikem slogu. Skleniti pan
evropski mir s Turčijo! 22. septembra 1533 papeškemu tajniku Jacopu
Salviatiju, zetu Lorenza Veličastnega (Salviati je medtem umrl, vendar
Vergerij o tem ni bil obveščen) piše pismo, v katerem predlaga naslednji
scenarij: on, Vergerij, bi šel inkognito na pot v Carigrad; o diplomatski
akciji bi obvestili samo cesarja, sicer pa bi jo prikrili, saj bi papeška po-
gajanja s Turkom lahko naletela na neodobravanje:
[…] se ponujam kot oseba, ki bi to skušala izvršiti, pri tem pa se ne menim
niti za neprijetnosti niti za nevarnosti, ki bi lahko zadele mojo osebo, in
19 Trubarjevo izjavo razumem kot namig na vlogo, ki jo je imel Vergerij kot zaščit-
nik prevajalcev; Andreas Divus mu je ob nastopu škofovske službe v Kopru posve-
til latinski prevod Homerja; prim. Marinčič 2016; 2018b, 93–94.
20 Temeljno delo o razvoju Vergerijeve apostazije je še vedno Jacobson Schutte 1977;
prim. Pierce 2000; 2003.
137
