Page 140 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 140
študijski večeri
to iz ljubezni do Jezusa Kristusa in do papeža. Slišal sem tudi zamisel, da
bi poslali v Carigrad mojega brata Avrelija, ker je na dobrem glasu, da po
zna navade in običaje turškega ljudstva. Mislim, da tudi sam poznam isto
kot on, saj sem se skupaj z njim pogajal o turških zadevah v Dalmaciji. Po-
leg tega znam slovanski jezik: to mi bo med potovanjem omogočilo var-
nost in udobje, pri pogajanjih pa mi bo pomagalo, da si bom lažje pridobil
njihovo naklonjenost. Ravnal bom takole: pretvarjal se bom, da moram s
tega dvora zaradi neke nujne potrebe oditi v svojo domovino, kot se ugled-
nemu človeku pač zgodi, na mojem mestu pa me bo kot nuncij nadomestil
moj brat, škof v Puli. Z ladjo bom šel inkognito do Dubrovnika, od tam pa
bom pot nadaljeval po kopnem. Spremljalo me bo majhno število dobrih
in zanesljivih ljudi. Tam pa si bom prizadeval po Božjem navdihu – goto-
vo mi ne bo odrekel svoje milosti, saj gre za njegovo stvar.
Poleg vseh drugih ugodnih okoliščin se lahko zanašam tudi na osebno
naklonjenost Alviseja Grittija, saj ve, kako dobro služim doma njegovemu
očetu, beneškemu dožu. Vem tudi, da je bila v Carigrad poslana moja knji-
žica, v kateri sem opisal vse življenje izvrstnega vladarja Benetk in v njej
večkrat omenil tudi samega Alviseja […]. (Vergerij [1533] 1892, 123–27)21
Salviati pisma ni mogel prejeti. A tudi sicer Vergerij iz Rima ni dobil
odgovora. Zamisel o skrivnem poslanstvu v Carigrad je značilno ver-
gerijevska, predimenzionirana in sanjaška. Celó knjižico, ki slavi be-
neškega doža in njegovega nezakonskega sina, beneškega »janičarja« v
Carigradu, si je Vergerij najbrž izmislil – podobno kot si pozneje mimo-
grede izmisli »ilirski« prevod Biblije, že pripravljen za natis. Več kot ver-
jetno se zdi, da je Vergerij, ko je pozneje razmišljal o južnoslovanskih
prevodih Biblije, v duhu humanističnega panslavizma sanjaril o prevo-
du, ki bi dosegel slovansko govoreče janičarje v Carigradu, tiste, s kate-
rimi se je po slovansko pogovarjal že Herberstein. Svetovljanski diplo-
mat Herberstein je bil povsem očitno njegov zgled.22
21 Tj. Friedensburg 1892, 123–27. Prev. M. M. Alvise, nezakonski sin, ki ga je bodoči
dož Andrea Gritti imel z Grkinjo, je bil izredno vplivna osebnost na turškem dvo-
ru; o njegovi vlogi tudi Vinkler 2011, 35.
22 Njuna skupna poteza je tudi slavohlepje v slogu visoke renesanse. To se pri
Herbersteinu druži z nečimrnostjo, saj je dal svoje delo Gratae posteritati (»Hva-
138
to iz ljubezni do Jezusa Kristusa in do papeža. Slišal sem tudi zamisel, da
bi poslali v Carigrad mojega brata Avrelija, ker je na dobrem glasu, da po
zna navade in običaje turškega ljudstva. Mislim, da tudi sam poznam isto
kot on, saj sem se skupaj z njim pogajal o turških zadevah v Dalmaciji. Po-
leg tega znam slovanski jezik: to mi bo med potovanjem omogočilo var-
nost in udobje, pri pogajanjih pa mi bo pomagalo, da si bom lažje pridobil
njihovo naklonjenost. Ravnal bom takole: pretvarjal se bom, da moram s
tega dvora zaradi neke nujne potrebe oditi v svojo domovino, kot se ugled-
nemu človeku pač zgodi, na mojem mestu pa me bo kot nuncij nadomestil
moj brat, škof v Puli. Z ladjo bom šel inkognito do Dubrovnika, od tam pa
bom pot nadaljeval po kopnem. Spremljalo me bo majhno število dobrih
in zanesljivih ljudi. Tam pa si bom prizadeval po Božjem navdihu – goto-
vo mi ne bo odrekel svoje milosti, saj gre za njegovo stvar.
Poleg vseh drugih ugodnih okoliščin se lahko zanašam tudi na osebno
naklonjenost Alviseja Grittija, saj ve, kako dobro služim doma njegovemu
očetu, beneškemu dožu. Vem tudi, da je bila v Carigrad poslana moja knji-
žica, v kateri sem opisal vse življenje izvrstnega vladarja Benetk in v njej
večkrat omenil tudi samega Alviseja […]. (Vergerij [1533] 1892, 123–27)21
Salviati pisma ni mogel prejeti. A tudi sicer Vergerij iz Rima ni dobil
odgovora. Zamisel o skrivnem poslanstvu v Carigrad je značilno ver-
gerijevska, predimenzionirana in sanjaška. Celó knjižico, ki slavi be-
neškega doža in njegovega nezakonskega sina, beneškega »janičarja« v
Carigradu, si je Vergerij najbrž izmislil – podobno kot si pozneje mimo-
grede izmisli »ilirski« prevod Biblije, že pripravljen za natis. Več kot ver-
jetno se zdi, da je Vergerij, ko je pozneje razmišljal o južnoslovanskih
prevodih Biblije, v duhu humanističnega panslavizma sanjaril o prevo-
du, ki bi dosegel slovansko govoreče janičarje v Carigradu, tiste, s kate-
rimi se je po slovansko pogovarjal že Herberstein. Svetovljanski diplo-
mat Herberstein je bil povsem očitno njegov zgled.22
21 Tj. Friedensburg 1892, 123–27. Prev. M. M. Alvise, nezakonski sin, ki ga je bodoči
dož Andrea Gritti imel z Grkinjo, je bil izredno vplivna osebnost na turškem dvo-
ru; o njegovi vlogi tudi Vinkler 2011, 35.
22 Njuna skupna poteza je tudi slavohlepje v slogu visoke renesanse. To se pri
Herbersteinu druži z nečimrnostjo, saj je dal svoje delo Gratae posteritati (»Hva-
138
