Page 141 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 141
marko marinčič
Misel o širitvi evangelija »do Carigrada« tudi Trubarju ni tuja (prim.
mdr. Murko 1927, 10). Izraža jo med drugim v uvodu k drugemu delu
Nove zaveze (1560), vendar v zvezi s Konzulovim hrvaškim prevodom;
zgolj »hrvaščina« (in ne skupni »ilirski« jezik23) ima položaj »splošno ra-
zumljivega jezika«, ki lahko seže do Carigrada:
[...] in die gemeine verſtendige Crobatiſche Spraach vnd Geſchrifften [...]
Wölche ſpraach vnd Geſchrifften / gebrauchen alle Crobaten / Dalmatiner
/ Boßner / Syrffen vn[d] Türcken biß gehn Conſtantinopel. (Trubar [1560]
2011, 62)24
[...] v preprost, razumljiv hrvaški jezik in pisavi [...] Ta jezik in ti pisa-
vi uporabljajo vsi Hrvatje, Dalmatinci, Bošnjaki, Srbi in Turki tja do
Konstantinopla.
Vergerij je na Balkan in na Turčijo nekoč gledal kot humanistični
univerzalist; v politično oportunem trenutku se je videl v vlogi velike-
ga diplomata, ki bo sklenil mir med Evropo in otomanskim imperijem.
Po preobrazbi v luteranca zasluti priložnost drugje: v širitvi evangelija
vse do Carigrada. Pri tem ga ne zanimata toliko obstoj in obseg turške
države, torej geopolitični vidik, temveč verskopolitični vidik (širjenje
evangeljske vere), vidik natančnosti prevoda (manj prevodov pomeni
manj odmikov od izvirnika; gl. zgoraj) in sistematična, reflektirana
konstrukcija čim širše razumljivega knjižnega jezika (elegantia). Slednje
je nedvomno usedlina humanističnega univerzalizma – vendar ne pan-
slavističnega, še posebno ne v Pribojevićevi avtohtonistični različici, po
kateri je Illyrus eponimni začetnik vseh Slovanov, Hieronimova dal-
ležnemu zanamstvu«, 1560) opremiti s pravo modno revijo oblačil, ki jih je no-
sil na svojih poslanstvih ali jih prinesel z njih. Z najrazkošnejšim se je vrnil ravno
od turškega sultana. – Drugi možen zgled so carigrajska pogajanja iz leta 1530 (tri
leta pred Vergerijevo pobudo), ko so slovensko in hrvaško govoreči udeleženci re-
šili zastoj v komunikaciji: z latinščino si je bilo mogoče komaj za silo pomagati, z
nemščino sploh ne (prim. Vinkler 2011, 53).
23 Grdina (2011, 16 in op. 19) smiselno opozarja, da Trubar Hrvate kot bralstvo pre-
voda v Matejevem evangeliju iz leta 1555 omenja zato, ker je pod predgovor podpi-
san skupaj z Vergerijem (V. T.).
24 Tj. Vrečko 2011, 62.
139
Misel o širitvi evangelija »do Carigrada« tudi Trubarju ni tuja (prim.
mdr. Murko 1927, 10). Izraža jo med drugim v uvodu k drugemu delu
Nove zaveze (1560), vendar v zvezi s Konzulovim hrvaškim prevodom;
zgolj »hrvaščina« (in ne skupni »ilirski« jezik23) ima položaj »splošno ra-
zumljivega jezika«, ki lahko seže do Carigrada:
[...] in die gemeine verſtendige Crobatiſche Spraach vnd Geſchrifften [...]
Wölche ſpraach vnd Geſchrifften / gebrauchen alle Crobaten / Dalmatiner
/ Boßner / Syrffen vn[d] Türcken biß gehn Conſtantinopel. (Trubar [1560]
2011, 62)24
[...] v preprost, razumljiv hrvaški jezik in pisavi [...] Ta jezik in ti pisa-
vi uporabljajo vsi Hrvatje, Dalmatinci, Bošnjaki, Srbi in Turki tja do
Konstantinopla.
Vergerij je na Balkan in na Turčijo nekoč gledal kot humanistični
univerzalist; v politično oportunem trenutku se je videl v vlogi velike-
ga diplomata, ki bo sklenil mir med Evropo in otomanskim imperijem.
Po preobrazbi v luteranca zasluti priložnost drugje: v širitvi evangelija
vse do Carigrada. Pri tem ga ne zanimata toliko obstoj in obseg turške
države, torej geopolitični vidik, temveč verskopolitični vidik (širjenje
evangeljske vere), vidik natančnosti prevoda (manj prevodov pomeni
manj odmikov od izvirnika; gl. zgoraj) in sistematična, reflektirana
konstrukcija čim širše razumljivega knjižnega jezika (elegantia). Slednje
je nedvomno usedlina humanističnega univerzalizma – vendar ne pan-
slavističnega, še posebno ne v Pribojevićevi avtohtonistični različici, po
kateri je Illyrus eponimni začetnik vseh Slovanov, Hieronimova dal-
ležnemu zanamstvu«, 1560) opremiti s pravo modno revijo oblačil, ki jih je no-
sil na svojih poslanstvih ali jih prinesel z njih. Z najrazkošnejšim se je vrnil ravno
od turškega sultana. – Drugi možen zgled so carigrajska pogajanja iz leta 1530 (tri
leta pred Vergerijevo pobudo), ko so slovensko in hrvaško govoreči udeleženci re-
šili zastoj v komunikaciji: z latinščino si je bilo mogoče komaj za silo pomagati, z
nemščino sploh ne (prim. Vinkler 2011, 53).
23 Grdina (2011, 16 in op. 19) smiselno opozarja, da Trubar Hrvate kot bralstvo pre-
voda v Matejevem evangeliju iz leta 1555 omenja zato, ker je pod predgovor podpi-
san skupaj z Vergerijem (V. T.).
24 Tj. Vrečko 2011, 62.
139
