Page 71 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 71
jonatan vinkler
III
Nekoliko mlajši od omenjenih Konstantinovega in Otfriedovih je
predgovor k prevodu Pastoralnega vodila7 papeža Gregorja Velikega
(590–604). Prevajalec in avtor predgovora je anglosaški kralj Alfred
Veliki (849–899/901) iz Wessexa, ki je med 871 in 899 prevedel več raz-
ličnih del, med katerimi je v zvezi s srednjeveško teorijo prevajanja go-
tovo najpomembnejši njegov predgovor k Pastoralnemu vodilu.8 V tem
predgovoru se kaže drugačen pristop k prevajanju, kot je razviden iz
Otfriedovih in Konstantinovih besedil. Gre namreč za vladarja, ki je
bil pri svojem prevajalskem početju ves čas v stiku z izobraženci. Zaradi
tega je treba upoštevati, da je med prevajanim delom in prevodom poleg
prevajalca zopet dodatni člen – teologi in drugi izobraženci, tj. interpre-
ti, s katerimi prevajalec razpravlja o problemih, ki jih predenj postavlja
prevajano besedilo.
7 Naslov izvirnika glasi Sancti Gregorii Magni, Romani Pontificis, Regulae pastora
lis liber. Ad Joannem Episcopum Civitatis Ravennae, v J.-P. Migne, Patrologia la
tina (Parisiis, 1896), 0013–0128A, https://archive.org/details/patrologiaecurs06go-
og. Slovenski prevod: Gregorij Veliki 1984.
8 Med vojnami z Danci je Alfred ugotovil, da je duhovščina, ki naj bi bila intelek-
tualni duhovni svetilnik naroda, zdrsnila v črno nevednost. Zato se je na različ-
ne načine trudil, da bi jim priskrbel sredstva za njihov napredek, in je tako pos-
tal glavni predstavnik anglosaške proze. Poleg omenjenega prevoda Pastoralne
ga vodila, čigar nekaj kopij je sam pripravil in razposlal škofom svoje države (oko-
li l. 890), je prevedel še latinsko cerkveno in politično historiografsko delo anglo
saškega meniha, filozofa in zgodovinarja Bede Častitljivega (672–735) Historia
ecclesiastica gentis Anglorum, splošnozgodovinsko delo Pavla Orozija (375–po 418)
Historiarum adversum paganos libri VII, proti koncu svojega življenja pa še Boe-
cijev (477–524) spis De consolatione philosophiae ter Avrelija Avguština (354–430)
deli Soliloquia in De videndo Deo. V zvezi z Alfredom Velikim in njegovimi držav-
niškimi dejavnostmi, ki še zdaleč niso bile samo vojaške, gospodarske in uprav-
ne, je pomembni angleški zgodovinar George Macaulay Trevelyan v svoji Zgodovi
ni Anglije (1960, 105) zapisal: »Alfreda Velikega seveda lahko primerjamo s Karlom
Velikim in je prav mogoče, da se je v marsičem ravnal po njem. Oba sta se borila za
Kristusa in proti poganom ... Oba sta imela raznovrstne darove: bila sta vojščaka,
vladarja in učenjaka, kar je bilo prav primerno dobi, ko poklicnih izobražencev še
ni bilo dovolj, dobi, v kateri je bil kralj sam hkrati učitelj svojih podložnikov; njihov
vladar in voditelj v miru in v vojni.«
69
III
Nekoliko mlajši od omenjenih Konstantinovega in Otfriedovih je
predgovor k prevodu Pastoralnega vodila7 papeža Gregorja Velikega
(590–604). Prevajalec in avtor predgovora je anglosaški kralj Alfred
Veliki (849–899/901) iz Wessexa, ki je med 871 in 899 prevedel več raz-
ličnih del, med katerimi je v zvezi s srednjeveško teorijo prevajanja go-
tovo najpomembnejši njegov predgovor k Pastoralnemu vodilu.8 V tem
predgovoru se kaže drugačen pristop k prevajanju, kot je razviden iz
Otfriedovih in Konstantinovih besedil. Gre namreč za vladarja, ki je
bil pri svojem prevajalskem početju ves čas v stiku z izobraženci. Zaradi
tega je treba upoštevati, da je med prevajanim delom in prevodom poleg
prevajalca zopet dodatni člen – teologi in drugi izobraženci, tj. interpre-
ti, s katerimi prevajalec razpravlja o problemih, ki jih predenj postavlja
prevajano besedilo.
7 Naslov izvirnika glasi Sancti Gregorii Magni, Romani Pontificis, Regulae pastora
lis liber. Ad Joannem Episcopum Civitatis Ravennae, v J.-P. Migne, Patrologia la
tina (Parisiis, 1896), 0013–0128A, https://archive.org/details/patrologiaecurs06go-
og. Slovenski prevod: Gregorij Veliki 1984.
8 Med vojnami z Danci je Alfred ugotovil, da je duhovščina, ki naj bi bila intelek-
tualni duhovni svetilnik naroda, zdrsnila v črno nevednost. Zato se je na različ-
ne načine trudil, da bi jim priskrbel sredstva za njihov napredek, in je tako pos-
tal glavni predstavnik anglosaške proze. Poleg omenjenega prevoda Pastoralne
ga vodila, čigar nekaj kopij je sam pripravil in razposlal škofom svoje države (oko-
li l. 890), je prevedel še latinsko cerkveno in politično historiografsko delo anglo
saškega meniha, filozofa in zgodovinarja Bede Častitljivega (672–735) Historia
ecclesiastica gentis Anglorum, splošnozgodovinsko delo Pavla Orozija (375–po 418)
Historiarum adversum paganos libri VII, proti koncu svojega življenja pa še Boe-
cijev (477–524) spis De consolatione philosophiae ter Avrelija Avguština (354–430)
deli Soliloquia in De videndo Deo. V zvezi z Alfredom Velikim in njegovimi držav-
niškimi dejavnostmi, ki še zdaleč niso bile samo vojaške, gospodarske in uprav-
ne, je pomembni angleški zgodovinar George Macaulay Trevelyan v svoji Zgodovi
ni Anglije (1960, 105) zapisal: »Alfreda Velikega seveda lahko primerjamo s Karlom
Velikim in je prav mogoče, da se je v marsičem ravnal po njem. Oba sta se borila za
Kristusa in proti poganom ... Oba sta imela raznovrstne darove: bila sta vojščaka,
vladarja in učenjaka, kar je bilo prav primerno dobi, ko poklicnih izobražencev še
ni bilo dovolj, dobi, v kateri je bil kralj sam hkrati učitelj svojih podložnikov; njihov
vladar in voditelj v miru in v vojni.«
69
