Page 72 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 72
razprave, študije

Translatio
– prevajanje v srednjem veku in civitas Christiana
Prevajanje v vernakularne jezike je v vseh treh primerih tesno pove-
zano z razvojem in utrjevanjem civitas Christiana, torej s kristjanizaci-
jo srednje in zahodne Evrope. Pri tem je treba upoštevati tudi sam po-
men termina translatio. Poleg prenosa/posredovanja (izvorno in v osnovi
najbrž res bibličnega oz. evangelijskega) verskega sporočila ljudstvom, ki
dotlej še niso (v celoti) sprejela nove vere, se v obdobju, o katerem teče be-
seda (čas po Karlu Velikem, tj. po letu 814), govori tudi o translatio impe­
rii, torej tudi o širjenju cesarstva, ki se je dogajalo z roko v roki s širjenjem
nove vere.9 Poleg translatio fidei, za kar je bilo treba prevoda pretežno la-
tinskih in/ali grških besedil v vernakularne jezike, pa je termin transla-
tio zajemal še nadaljnji pomembni vidik – translatio studii v najširšem:
prenos oz. širjenje ustanov, znanja, šolanja, kulturnih vzorcev. Slednje
pa je bilo tedaj mogoče zgolj ob širjenju mreže samostanskih središč in
škofijskih dvorov ter z njimi povezanih institucij, kot so bili npr. skrip-
toriji. Translatio studii je v praksi pomenilo nastanek in/ali večanje moči
cerkvenih institucij, ki so bile v srednjem veku glavne nosilke izobrazbe.
Poleg tega je treba upoštevati, da tedaj pri prevodnem stiku med jezi-
kom izvirnika in idiomom prevoda niso veljala povsem enaka razmerja,
kot štejejo danes. Kajti ko danes nekdo prevaja iz angleščine, nemšči­ne,
ruščine, španščine ali iz katerega koli drugega polnofunkcijskega jezi-

9 V kontekst translatio fidei – translatio imperii je mogoče postaviti tudi nasta-
nek treh najstarejših ohranjenih besedil v slovanskih jezikih – Brižinskih spo­
menikov (glej Grdina 1993, 18, 19). Koncept protestantskega verskega translatio
je razvideti tudi v zvezi s Primožem Trubarjem in knjigami »cerkve slovenske-
ga jezika«. Württemberška evangeličanska deželna cerkev, ki je imela pogla-
vitnega posvetnega protektorja v vojvodi Krištofu, je evangeličansko cerkev na
Kranjskem namreč dojemala kot svojo misijonsko izpostavo: bila je pokrovitelj
sestankov med teologi, preko Jacoba Andreaea je skrbela za »pravovernost«, pre-
ko slednjega je vplivala celo na imenovanja superintendenta/škofa po smrti Se-
bastijana Krelja (Vinkler 2016, 54–56), v kontekstu slovenske in južnoslovanske
evangeličanske knjige je podpirala Petra Pavla Vergerija, znotraj nje so najdevali
izobrazbo (npr. preko Stypendium Tyfferni) in službo poglavitni slovenski evan-
geličanski duhovniki ...

70
   67   68   69   70   71   72   73   74   75   76   77