Page 73 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 73
jonatan vinkler
ka, se stikata v osnovi dva razvita, izdelana, funkcijsko razčlenjena in
skozi zgodovinski razvoj (o)plemenitena jezika, ki imata sicer različni
strukturi, stilistične razsežnosti itd., vendar oba v različnih jezikovnih
položajih premoreta izrazno in funkcijsko celovitost. Toda ko so v sred
njem veku prevajali v vernakularne jezike, je bilo to razmerje izrazito
drugačno: razvita, funkcijsko razčlenjena, slovnično in stilistično utrje-
na grščina se je tako srečala npr. s staroslovanskim jezikom, ki tedaj ni
imel niti svojega ustaljenega črkopisa, ki ga je bilo treba na začetku mi-
sije solunskih bratov med Slovani šele iznajti, kaj šele kontinuirane slo-
vstvene tradicije.10 Tako je prineslo tovrstno prevajanje v vernakular-
ne jezike hkrati tudi poknjiženje: kvalitativno in kvantitativno besedilno
transformacijo vernakularnih jezikov samih in s tem mentalnih svetov
njihovih nosilcev. Pojav novih entitet in poimenovanj zanje tako širi bi-
vanjski svet uporabnikov prevodov, kar pa je gotovo eden najbolj vzne-
mirljivih trenutkov srednjeveške kulturne zgodovine in duhovne kul-
ture. V vernakularne jezike prevedena besedila so namreč vzpostavljala
nove mentalne horizonte in tako počasi, toda kljub temu še zdaleč ne
brezuspešno spreminjala vedenjske vzorce bralcev.11
10 O tem tudi traktat meniha Hrabra O pismenkah, v katerem Hrabar na začetku
pripoveduje o tem, kako »Slovani v začetku niso imeli knjig, temveč so s črtami in
zarezami pisali in čarali, kajti bili so pogani. Ko pa so se pokristjanili, so začeli z
grškimi in latinskimi črkami pisati slovansko besedo brez sistema.« (Vašica 1996,
24)
11 Tak primer je uveljavitev pravnega reda med Slovani na Velikomoravskem. O (češ
kih) Slovanih in njihovem bitju ter nehanju pred sprejetjem krščanstva in s sled
njim povezanim sprejetjem bizantinskega pravnega reda za laike poroča Christi
anova legenda takole: »Toda češki Slovani, naseljeni po samim Arkturjem in pre
dani čaščenju malikov, so živeli kakor neobrzdan konj: brez zakona, brez kneza ali
vladarja in brez mesta: klatili so se vsak zase kakor neumna živad, v tako prostra
ni deželi so prebivali. Ko jih je nazadnje doletela pogubna kuga, so se, kot pripove
duje zgodba, s prošnjo za dober nasvet in preroški izrek obrnili k neki vedeževalki.
In ko so ga dobili, so ustanovili mesto in mu dali ime Praga. Potem so našli neke
ga zelo bistroumnega in iznajdljivega moža, ki se je le z oranjem ukvarjal, po imenu
Přemysla, in si ga po izreku vedeževalke postavili za kneza ali vladarja ter mu dali
za ženo zgoraj imenovano devico vedeževalko.
Ko so bili tako končno rešeni raznih kužnih nesreč, so si za zgoraj imenovanim
knezo m stavili na čelo vladarje ali vojvode iz njegovega potomstva, služeč podo
71
ka, se stikata v osnovi dva razvita, izdelana, funkcijsko razčlenjena in
skozi zgodovinski razvoj (o)plemenitena jezika, ki imata sicer različni
strukturi, stilistične razsežnosti itd., vendar oba v različnih jezikovnih
položajih premoreta izrazno in funkcijsko celovitost. Toda ko so v sred
njem veku prevajali v vernakularne jezike, je bilo to razmerje izrazito
drugačno: razvita, funkcijsko razčlenjena, slovnično in stilistično utrje-
na grščina se je tako srečala npr. s staroslovanskim jezikom, ki tedaj ni
imel niti svojega ustaljenega črkopisa, ki ga je bilo treba na začetku mi-
sije solunskih bratov med Slovani šele iznajti, kaj šele kontinuirane slo-
vstvene tradicije.10 Tako je prineslo tovrstno prevajanje v vernakular-
ne jezike hkrati tudi poknjiženje: kvalitativno in kvantitativno besedilno
transformacijo vernakularnih jezikov samih in s tem mentalnih svetov
njihovih nosilcev. Pojav novih entitet in poimenovanj zanje tako širi bi-
vanjski svet uporabnikov prevodov, kar pa je gotovo eden najbolj vzne-
mirljivih trenutkov srednjeveške kulturne zgodovine in duhovne kul-
ture. V vernakularne jezike prevedena besedila so namreč vzpostavljala
nove mentalne horizonte in tako počasi, toda kljub temu še zdaleč ne
brezuspešno spreminjala vedenjske vzorce bralcev.11
10 O tem tudi traktat meniha Hrabra O pismenkah, v katerem Hrabar na začetku
pripoveduje o tem, kako »Slovani v začetku niso imeli knjig, temveč so s črtami in
zarezami pisali in čarali, kajti bili so pogani. Ko pa so se pokristjanili, so začeli z
grškimi in latinskimi črkami pisati slovansko besedo brez sistema.« (Vašica 1996,
24)
11 Tak primer je uveljavitev pravnega reda med Slovani na Velikomoravskem. O (češ
kih) Slovanih in njihovem bitju ter nehanju pred sprejetjem krščanstva in s sled
njim povezanim sprejetjem bizantinskega pravnega reda za laike poroča Christi
anova legenda takole: »Toda češki Slovani, naseljeni po samim Arkturjem in pre
dani čaščenju malikov, so živeli kakor neobrzdan konj: brez zakona, brez kneza ali
vladarja in brez mesta: klatili so se vsak zase kakor neumna živad, v tako prostra
ni deželi so prebivali. Ko jih je nazadnje doletela pogubna kuga, so se, kot pripove
duje zgodba, s prošnjo za dober nasvet in preroški izrek obrnili k neki vedeževalki.
In ko so ga dobili, so ustanovili mesto in mu dali ime Praga. Potem so našli neke
ga zelo bistroumnega in iznajdljivega moža, ki se je le z oranjem ukvarjal, po imenu
Přemysla, in si ga po izreku vedeževalke postavili za kneza ali vladarja ter mu dali
za ženo zgoraj imenovano devico vedeževalko.
Ko so bili tako končno rešeni raznih kužnih nesreč, so si za zgoraj imenovanim
knezo m stavili na čelo vladarje ali vojvode iz njegovega potomstva, služeč podo
71
