Page 75 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 75
jonatan vinkler
Tozadevno zavzema Konstantin naslednje stališče, ki je ključni iz-
rek celega Predgovora in, kot se zdi, tudi Konstantinovega prevajalske-
ga pristopa:
Kajti besede in izrazi ne veljajo nič, temveč njega [evangelija] pomen.
[...] Kajti prevajamo zato, da bi bila razumljiva [evangelijska] razlaga, ne pa
zato, da bi bila dosežena dobesedna doslednost izraza ...
Iz tega je razumeti: glavni določnici bibličnih prevodov naj bi bili nji-
hovo ujemanje z izhodiščnim pomenom bibličnega besedila in jasnost
oz. razumljivost za bralca. Zato je mogoče prizadevanje za razumljivost
evangelijskih prevodov, ki je vključevalo tudi večjo ali manjšo svobodo
pri izbiri samega bibličnega izraza, šteti za Konstantinovo zavestno po-
četje. Slednje je temeljilo na naslednji metodi: prvi korak pri prevajanju
je a) razlaga, eksegeza (Konstantin uporablja starocerkvenoslovanski ter-
min skazanie), torej interpretacija besedila, ki implicira natančno prei-
skovanje teološkega pomena bibličnega teksta, ki bo prevajan (teolog je
namreč prevajal zato, da bi pomen izvirnega sporočila prenesel v drug
jezik, kar pa bi bilo komaj mogoče, če se ne bi pred ponovno ustvaritvijo
v jeziku prevoda dokopal do pomena izvirnika v najširšem; Konstantinu
Filozofu se je moral najprej odkriti teološki pomen in domet – »smisel«
– bibličnega besedila, ki ga bo prevajal), drugi korak pa b) študij posa
meznih izrazov, kjer se izrazni ravni obeh jezikov pri prenosu izvirnik >
prevod razlikujeta. Konstantinova delovna metoda se je torej vrtela okoli
interpretativnega ugotavljanja pomenske strukture izvirnika, kar je bilo
mogoče s pomočjo teološke hermenevtike, eksegeze in ponovnega nare-
janja te strukture z jezikovnimi sredstvi slovanskega jezika. Tozadevno
je bilo prevajalcem seveda treba temeljitega teološkega znanja, eksege-
tične spretnosti pa tudi natančnega primerjanja pomenskih razsežno-
sti besedila v grščini z ono v slovanščini. Slednje pa bi bilo povsem ne-
predstavljivo, če bi bila Konstantinova jezikovna kompetenca v grškem
in starocerkvenoslovanskem jeziku kaj manj kot dovršena. Zato je bil
za Konstantina pomemben problem slovanskega slovničnega spola, ki
se razlikuje od grškega.
73
Tozadevno zavzema Konstantin naslednje stališče, ki je ključni iz-
rek celega Predgovora in, kot se zdi, tudi Konstantinovega prevajalske-
ga pristopa:
Kajti besede in izrazi ne veljajo nič, temveč njega [evangelija] pomen.
[...] Kajti prevajamo zato, da bi bila razumljiva [evangelijska] razlaga, ne pa
zato, da bi bila dosežena dobesedna doslednost izraza ...
Iz tega je razumeti: glavni določnici bibličnih prevodov naj bi bili nji-
hovo ujemanje z izhodiščnim pomenom bibličnega besedila in jasnost
oz. razumljivost za bralca. Zato je mogoče prizadevanje za razumljivost
evangelijskih prevodov, ki je vključevalo tudi večjo ali manjšo svobodo
pri izbiri samega bibličnega izraza, šteti za Konstantinovo zavestno po-
četje. Slednje je temeljilo na naslednji metodi: prvi korak pri prevajanju
je a) razlaga, eksegeza (Konstantin uporablja starocerkvenoslovanski ter-
min skazanie), torej interpretacija besedila, ki implicira natančno prei-
skovanje teološkega pomena bibličnega teksta, ki bo prevajan (teolog je
namreč prevajal zato, da bi pomen izvirnega sporočila prenesel v drug
jezik, kar pa bi bilo komaj mogoče, če se ne bi pred ponovno ustvaritvijo
v jeziku prevoda dokopal do pomena izvirnika v najširšem; Konstantinu
Filozofu se je moral najprej odkriti teološki pomen in domet – »smisel«
– bibličnega besedila, ki ga bo prevajal), drugi korak pa b) študij posa
meznih izrazov, kjer se izrazni ravni obeh jezikov pri prenosu izvirnik >
prevod razlikujeta. Konstantinova delovna metoda se je torej vrtela okoli
interpretativnega ugotavljanja pomenske strukture izvirnika, kar je bilo
mogoče s pomočjo teološke hermenevtike, eksegeze in ponovnega nare-
janja te strukture z jezikovnimi sredstvi slovanskega jezika. Tozadevno
je bilo prevajalcem seveda treba temeljitega teološkega znanja, eksege-
tične spretnosti pa tudi natančnega primerjanja pomenskih razsežno-
sti besedila v grščini z ono v slovanščini. Slednje pa bi bilo povsem ne-
predstavljivo, če bi bila Konstantinova jezikovna kompetenca v grškem
in starocerkvenoslovanskem jeziku kaj manj kot dovršena. Zato je bil
za Konstantina pomemben problem slovanskega slovničnega spola, ki
se razlikuje od grškega.
73
