Page 77 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 77
jonatan vinkler
Alfred Veliki in Otfried von Weissenburg
– knjiga za »mlade samske može«
in verzificirana biblična summa
Otfried in Alfred Veliki pri prevajanju nista imela enakih namenov
kot Konstantin Filozof. To kaže že sam izbor tekstov, ki sta jih prevaja-
la. Nobeden od njiju se ni ukvarjal neposredno s prevajanjem Svetega
pisma, zaradi česar sta lahko že izhodiščno zavzela drugačno stališče do
teološke eksegeze, ki jo je Konstantin razvideval kot nujni pogoj za jas-
nost in tako tudi veljavnost prevoda. Otfriedu so bili evangelijski teksti
zgolj izhodišče, ki ga je potem bolj ali manj svobodno obdelal po svoji
avtorski nameri, Alfred Veliki pa se je ukvarjal z besedili, ki razen in-
tertekstualnih in širše kulturnih povezav niso imela prav dosti opraviti
s samim Svetim pismom, precej pa seveda s kulturo, ki jo je zaznamova-
lo pretežno Sveto pismo. Zaradi teh vzrokov se njun pogled na prevajanje
in s tem povezano problematiko že izhodiščno razlikuje od slovanskega
prevajanja Konstantina Filozofa. Alfred se je osredotočil predvsem na
tista besedila, ki bi lahko njegovi državi po uničevalnih vojnah z Danci
ponudila dovolj visoko stopnjo omike – verske, toda tudi družbene. Zato
angleški kralj svojih prevodov ni namenil samo (čeprav predvsem) kleru,
temveč tudi posvetnim izobražencem. Ni se namenil prevajati samo za
one, ki se ukvarjajo z versko dejavnostjo, temveč tudi za tiste, ki jih sam
poimenuje z besedno zvezo »mladi samski možje«. Torej za ljudi plemiš
kega stanu, ki se takrat ravno niso lasali s sovražnikom na bojišču in so
se lahko posvetili (tudi) študiju. Alfred je imel tako v mislih dve skupini
potencialnih bralcev. Prva skupina so bili tisti, ki jim je bil prevod edi-
ni posredovalec konkretnega tujejezičnega besedila; to si bili angleško
enojezični bralci. Prevod je bil zanje zelo pomemben, kajti izvirnik jim
je bil zaradi neznanja latinskega jezika nerazumljiv. Druga vrsta bralcev
pa je bil duhovniški podmladek, ki je mogel spričo rasti lastnega znan
ja sčasoma preklopiti v latinski in/ali grški jezikovni kod, toda angleški
prevod je bil njihov prvi stik z zadevnim besedilom. Alfred tudi kot pre-
vajalec ni mogel povsem zatajiti izrazitega vladarskega in upravnega ta-
lenta, pa se je pri svojih prevodih krepko oziral na njihovo spoznavno in
75
Alfred Veliki in Otfried von Weissenburg
– knjiga za »mlade samske može«
in verzificirana biblična summa
Otfried in Alfred Veliki pri prevajanju nista imela enakih namenov
kot Konstantin Filozof. To kaže že sam izbor tekstov, ki sta jih prevaja-
la. Nobeden od njiju se ni ukvarjal neposredno s prevajanjem Svetega
pisma, zaradi česar sta lahko že izhodiščno zavzela drugačno stališče do
teološke eksegeze, ki jo je Konstantin razvideval kot nujni pogoj za jas-
nost in tako tudi veljavnost prevoda. Otfriedu so bili evangelijski teksti
zgolj izhodišče, ki ga je potem bolj ali manj svobodno obdelal po svoji
avtorski nameri, Alfred Veliki pa se je ukvarjal z besedili, ki razen in-
tertekstualnih in širše kulturnih povezav niso imela prav dosti opraviti
s samim Svetim pismom, precej pa seveda s kulturo, ki jo je zaznamova-
lo pretežno Sveto pismo. Zaradi teh vzrokov se njun pogled na prevajanje
in s tem povezano problematiko že izhodiščno razlikuje od slovanskega
prevajanja Konstantina Filozofa. Alfred se je osredotočil predvsem na
tista besedila, ki bi lahko njegovi državi po uničevalnih vojnah z Danci
ponudila dovolj visoko stopnjo omike – verske, toda tudi družbene. Zato
angleški kralj svojih prevodov ni namenil samo (čeprav predvsem) kleru,
temveč tudi posvetnim izobražencem. Ni se namenil prevajati samo za
one, ki se ukvarjajo z versko dejavnostjo, temveč tudi za tiste, ki jih sam
poimenuje z besedno zvezo »mladi samski možje«. Torej za ljudi plemiš
kega stanu, ki se takrat ravno niso lasali s sovražnikom na bojišču in so
se lahko posvetili (tudi) študiju. Alfred je imel tako v mislih dve skupini
potencialnih bralcev. Prva skupina so bili tisti, ki jim je bil prevod edi-
ni posredovalec konkretnega tujejezičnega besedila; to si bili angleško
enojezični bralci. Prevod je bil zanje zelo pomemben, kajti izvirnik jim
je bil zaradi neznanja latinskega jezika nerazumljiv. Druga vrsta bralcev
pa je bil duhovniški podmladek, ki je mogel spričo rasti lastnega znan
ja sčasoma preklopiti v latinski in/ali grški jezikovni kod, toda angleški
prevod je bil njihov prvi stik z zadevnim besedilom. Alfred tudi kot pre-
vajalec ni mogel povsem zatajiti izrazitega vladarskega in upravnega ta-
lenta, pa se je pri svojih prevodih krepko oziral na njihovo spoznavno in
75
