Page 78 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 78
razprave, študije
z njo povezano apelativno, vzgojno funkcijo. Zanj je bila pomembna po-
tencialna možnost pragmatične uporabe besedil, v zvezi s posameznimi
teksti pa je celo nakazal njihovo rabo v državni administraciji. Seveda
so bila besedila upravne narave prevajana tudi v velikomoravskem ob-
dobju starocerkvenoslovanskega slovstva, na čigar nastanek se nanaša
zgoraj obravnavani Konstantinov traktat o prevajanju, toda za razliko
od Alfreda se pri njih upravna in vzgojna funkcija besedil ni prepleta-
la. Poudarjanje vloge vladarja, ki naj ustanovi šolsko-vzgojno dejavnost
in z njo podpre tradicijo izobraženosti, kaže na razmerje med transla
tio studii in translatio imperii/regni. Alfred piše, da so mir, morala in
avtoriteta v državi odvisni od izobrazbe, ki temelji na poznavanju bese-
dil. Razmerje je torej: besedila > prevajanje > prevodi > izobrazba/omi-
ka > trajnost (države). Translatio regni, razširitev države in mirno (ter
tako kolikor moči dolgo) vladanje je znotraj Alfredovih razmišljanj po-
sredni, toda najpomembnejši domet izobrazbe, ki izvira iz pisane bese-
de, ta pa je večinoma prevodne narave. Prevodi torej posredno prispe-
vajo k izboljšanju države in njeni trajnosti.
V Alfredovem besedilu najdemo tudi opis razmerja med bogastvom
in znanjem. Bogastvo je za Alfreda idealno stanje države, toda pri angle-
škem vladarju ni zvezano s pomenskim poljem želje po imetju, temveč z
namero imeti bogato državo, slednje pa je posledica znanja, ki si ga člo-
vek pridobi iz pisanih besedil – iz knjig, le-te pa so bile vsaj na začetku
večinoma prevodi. Naslednje razmerje, ki ga Alfred obravnava, je od-
nos med bogastvom in knjigo kot njenim simbolom. Kajti knjiga je na-
daljnji izraz bogate države in ker hoče Alfred iz svoje kraljevine naredi-
ti bogato državo, jo mora voditi k stanju, ki bo ugodno za tovrstni izraz
bogastva. V zaključku predgovora se pojavi temeljna ideja, da Alfred ni
prevajal dobesedno, temveč tako, da je ohranil smisel besedila. Na kon-
cu imenuje vladar tudi (v latinskem jeziku in kulturi očitno izobraže-
ne) klerike, ki so mu z nasveti pomagali pri prevajalskih opravilih. Zato
se je smiselno vprašati, ali se ni morda od njih seznanil z v latinski pre-
vajalski praksi splošnim premislekom sensum ex sensu. Predgovor ob-
sega še naslednjo, za prevajalsko teorijo zanimivo informacijo. Alfred
namreč pripoveduje o poteku svojega prevajalskega dela in tako določi
76
z njo povezano apelativno, vzgojno funkcijo. Zanj je bila pomembna po-
tencialna možnost pragmatične uporabe besedil, v zvezi s posameznimi
teksti pa je celo nakazal njihovo rabo v državni administraciji. Seveda
so bila besedila upravne narave prevajana tudi v velikomoravskem ob-
dobju starocerkvenoslovanskega slovstva, na čigar nastanek se nanaša
zgoraj obravnavani Konstantinov traktat o prevajanju, toda za razliko
od Alfreda se pri njih upravna in vzgojna funkcija besedil ni prepleta-
la. Poudarjanje vloge vladarja, ki naj ustanovi šolsko-vzgojno dejavnost
in z njo podpre tradicijo izobraženosti, kaže na razmerje med transla
tio studii in translatio imperii/regni. Alfred piše, da so mir, morala in
avtoriteta v državi odvisni od izobrazbe, ki temelji na poznavanju bese-
dil. Razmerje je torej: besedila > prevajanje > prevodi > izobrazba/omi-
ka > trajnost (države). Translatio regni, razširitev države in mirno (ter
tako kolikor moči dolgo) vladanje je znotraj Alfredovih razmišljanj po-
sredni, toda najpomembnejši domet izobrazbe, ki izvira iz pisane bese-
de, ta pa je večinoma prevodne narave. Prevodi torej posredno prispe-
vajo k izboljšanju države in njeni trajnosti.
V Alfredovem besedilu najdemo tudi opis razmerja med bogastvom
in znanjem. Bogastvo je za Alfreda idealno stanje države, toda pri angle-
škem vladarju ni zvezano s pomenskim poljem želje po imetju, temveč z
namero imeti bogato državo, slednje pa je posledica znanja, ki si ga člo-
vek pridobi iz pisanih besedil – iz knjig, le-te pa so bile vsaj na začetku
večinoma prevodi. Naslednje razmerje, ki ga Alfred obravnava, je od-
nos med bogastvom in knjigo kot njenim simbolom. Kajti knjiga je na-
daljnji izraz bogate države in ker hoče Alfred iz svoje kraljevine naredi-
ti bogato državo, jo mora voditi k stanju, ki bo ugodno za tovrstni izraz
bogastva. V zaključku predgovora se pojavi temeljna ideja, da Alfred ni
prevajal dobesedno, temveč tako, da je ohranil smisel besedila. Na kon-
cu imenuje vladar tudi (v latinskem jeziku in kulturi očitno izobraže-
ne) klerike, ki so mu z nasveti pomagali pri prevajalskih opravilih. Zato
se je smiselno vprašati, ali se ni morda od njih seznanil z v latinski pre-
vajalski praksi splošnim premislekom sensum ex sensu. Predgovor ob-
sega še naslednjo, za prevajalsko teorijo zanimivo informacijo. Alfred
namreč pripoveduje o poteku svojega prevajalskega dela in tako določi
76
