Page 79 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 79
jonatan vinkler
svoj delovni postopek. Pripoveduje, da se je najprej vztrajno trudil us-
vojiti izvirnik (za oznako tega svojega početja uporablja izraza master
in learn). Usvojiti izvirnik pa pomeni, da ga je dotični zmožen najprej
a) brez težav (pre)brati, in sicer, dokler ni b) razumljen njegov pomen
(Alfred v tem kontekstu uporablja izraz, ki tudi v sodobni teoriji pre-
vajanja še zdaleč ni brez pomena – understand). Šele ko je dobro razu-
mel besedilo, ga je lahko ustrezno interpretiral in ga šele nato prevedel.
Tako je Alfred v popisu svojega prevajalskega pristopa pravzaprav zajel
štiri temeljne faze v postopku prevajanja: branje, razumevanje, interpre
tacijo in prevajanje (prestavo). S tem je predgovor zaključen, kajti proz-
nemu delu sledi zgolj še srednjeveški slovstveni topos, kratek verzifici-
rani predgovor, v katerem knjiga nagovarja bralca.
Podobna načela kot v obravnavnem predgovoru Pastoralnega vodila
se pojavljajo tudi v drugih Alfredovih predgovorih, v perspektivi pa je
mogoče ugotoviti, da je imela Alfredova paradigma velik vpliv na mlaj-
še teorije prevajanja, njen mejni izraz pa je popularni prevod oz. prevod
z namenom populariziranja.
Otfriedov prevod/predelava evangelijev Evangelienbuch je verzifi-
cirano besedilo, vprašanjem verza in proze pa je namenjen tudi obse-
žen del predgovora. V njem Otfried pojasnjuje, zakaj prevaja v verzih in
kako se verz razlikuje od proze. Funkcijo verza primerja s funkcijo, ki
jo je le-ta imel v starejši latinski literaturi. V zvezi s tem izpostavlja sta-
tusno pomembnost verzificiranega besedila za (vernakularni) frankov
ski jezik, v katerega prevaja: krščanska literatura v frankovskem jeziku
se more šele v verzni podobi postaviti ob bok latinski književnosti. V
nadaljevanju predgovora se Otfried ukvarja z vprašanji žanrov in nazad-
nje z metriko. S sociolingvističnega stališča je zanimivo tudi Otfriedovo
razpravljanje o frankovskem jeziku, v katerem je predgovor tudi napi-
san. Avtor pou darja, da gre za jezik preprostih ljudi, kmetov, v latinskem
predgovoru, ki je bil namenjen izobražencem, pa frankovs kemu (pogo-
vornemu) jeziku očita razne pomanjkljivosti, toda vsee no prevaja vanj.
V predgovoru se pojavi tudi topos, ki anticipira od 16. stoletja naprej po-
membno funkcijo slovstva v narodnem jeziku, in sicer slovstva kot ene-
ga od opornih stebrov občestvene identifikacije in identitete. Literatura
77
svoj delovni postopek. Pripoveduje, da se je najprej vztrajno trudil us-
vojiti izvirnik (za oznako tega svojega početja uporablja izraza master
in learn). Usvojiti izvirnik pa pomeni, da ga je dotični zmožen najprej
a) brez težav (pre)brati, in sicer, dokler ni b) razumljen njegov pomen
(Alfred v tem kontekstu uporablja izraz, ki tudi v sodobni teoriji pre-
vajanja še zdaleč ni brez pomena – understand). Šele ko je dobro razu-
mel besedilo, ga je lahko ustrezno interpretiral in ga šele nato prevedel.
Tako je Alfred v popisu svojega prevajalskega pristopa pravzaprav zajel
štiri temeljne faze v postopku prevajanja: branje, razumevanje, interpre
tacijo in prevajanje (prestavo). S tem je predgovor zaključen, kajti proz-
nemu delu sledi zgolj še srednjeveški slovstveni topos, kratek verzifici-
rani predgovor, v katerem knjiga nagovarja bralca.
Podobna načela kot v obravnavnem predgovoru Pastoralnega vodila
se pojavljajo tudi v drugih Alfredovih predgovorih, v perspektivi pa je
mogoče ugotoviti, da je imela Alfredova paradigma velik vpliv na mlaj-
še teorije prevajanja, njen mejni izraz pa je popularni prevod oz. prevod
z namenom populariziranja.
Otfriedov prevod/predelava evangelijev Evangelienbuch je verzifi-
cirano besedilo, vprašanjem verza in proze pa je namenjen tudi obse-
žen del predgovora. V njem Otfried pojasnjuje, zakaj prevaja v verzih in
kako se verz razlikuje od proze. Funkcijo verza primerja s funkcijo, ki
jo je le-ta imel v starejši latinski literaturi. V zvezi s tem izpostavlja sta-
tusno pomembnost verzificiranega besedila za (vernakularni) frankov
ski jezik, v katerega prevaja: krščanska literatura v frankovskem jeziku
se more šele v verzni podobi postaviti ob bok latinski književnosti. V
nadaljevanju predgovora se Otfried ukvarja z vprašanji žanrov in nazad-
nje z metriko. S sociolingvističnega stališča je zanimivo tudi Otfriedovo
razpravljanje o frankovskem jeziku, v katerem je predgovor tudi napi-
san. Avtor pou darja, da gre za jezik preprostih ljudi, kmetov, v latinskem
predgovoru, ki je bil namenjen izobražencem, pa frankovs kemu (pogo-
vornemu) jeziku očita razne pomanjkljivosti, toda vsee no prevaja vanj.
V predgovoru se pojavi tudi topos, ki anticipira od 16. stoletja naprej po-
membno funkcijo slovstva v narodnem jeziku, in sicer slovstva kot ene-
ga od opornih stebrov občestvene identifikacije in identitete. Literatura
77
