Page 80 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 80
razprave, študije
je razumljena kot del narodne identifikacije – po načelu »drugi narodi
že imajo knjige v svojem jeziku«, zato jih potrebujemo tudi mi. Ta pre-
mislek je skupen Alfredu Velikemu in Otfriedu, drugače pa gre za mo-
del kulturnega prenosa, ki se vedno znova konkretizira v vsakem ver-
nakularnem jeziku, v katerem slovstvo šele nastaja.
Prevajanje je bilo v srednjem veku tako vpreženo v voz splošnega kul-
turnega koncepta zahodne ekumene translatio. Le-ta je pomenil prena-
šanje vrednot ter ustanov duhovne in posvetne oblasti, vse to pa ni bilo
mogoče le – ali morda celo predvsem ne – s surovo silo vojaškega zavo-
jevanja, temveč pretežno s prestavljanjem tekstov iz grškega, latinskega
in deloma tudi arabskega jezika v vernakularne idiome.
Srednjeveški prevajalci so v »prototranslatoloških« uvodih v svoje
prevode pogosto govorili ne o prevajanju, temveč o pisanju, njihov pre-
vod pa še zdaleč ni bil le prestava, temveč tudi bolj ali manj izvirna av-
torska pisava. Tak prevodni pristop je bil, vsaj zastran Svetega pisma,
v splošni rabi do razmaha racionalistične (biblične) tekstne kritike z
Johannom Jacobom Griesbachom (1745–1812) v zadnji tretjini 18. stolet
ja, prevodna transformacija pa se je gibala od doslednega prevoda preko
parafraze v prevodnem jeziku (prepesnitve pri pesemskih besedilih) do
skoraj povsem samostojnega novega avtorskega besedila. Za slednjega je
predloga v izvirnem jeziku služila predvsem kot noetova barka za loci
communes (besedilne motive). Enak pristop je, kot bo prikazano, odlo-
čilno zaznamoval tudi prevajalsko prakso Primoža Trubarja, in to celo
ob slovenjenju tolikanj »normativnih« besedil, kot so svetopisemska ali
artikuli Augsburške veroizpovedi.
»Bog je Španec in govori špansko«
ter prva novela v slovenskem jeziku
Šestnajsto stoletje je na rovaš prevajalske misli in prakse zastran
Svetega pisma vgraviralo dva ključna pristopa. Erazem Rotterdamski,
»lux mundi« svoje dobe, je s svojim znamenitim Novum instrumentum
omne (1516) dal v mentalni obtok prvo tekstnokritično edicijo grške-
78
je razumljena kot del narodne identifikacije – po načelu »drugi narodi
že imajo knjige v svojem jeziku«, zato jih potrebujemo tudi mi. Ta pre-
mislek je skupen Alfredu Velikemu in Otfriedu, drugače pa gre za mo-
del kulturnega prenosa, ki se vedno znova konkretizira v vsakem ver-
nakularnem jeziku, v katerem slovstvo šele nastaja.
Prevajanje je bilo v srednjem veku tako vpreženo v voz splošnega kul-
turnega koncepta zahodne ekumene translatio. Le-ta je pomenil prena-
šanje vrednot ter ustanov duhovne in posvetne oblasti, vse to pa ni bilo
mogoče le – ali morda celo predvsem ne – s surovo silo vojaškega zavo-
jevanja, temveč pretežno s prestavljanjem tekstov iz grškega, latinskega
in deloma tudi arabskega jezika v vernakularne idiome.
Srednjeveški prevajalci so v »prototranslatoloških« uvodih v svoje
prevode pogosto govorili ne o prevajanju, temveč o pisanju, njihov pre-
vod pa še zdaleč ni bil le prestava, temveč tudi bolj ali manj izvirna av-
torska pisava. Tak prevodni pristop je bil, vsaj zastran Svetega pisma,
v splošni rabi do razmaha racionalistične (biblične) tekstne kritike z
Johannom Jacobom Griesbachom (1745–1812) v zadnji tretjini 18. stolet
ja, prevodna transformacija pa se je gibala od doslednega prevoda preko
parafraze v prevodnem jeziku (prepesnitve pri pesemskih besedilih) do
skoraj povsem samostojnega novega avtorskega besedila. Za slednjega je
predloga v izvirnem jeziku služila predvsem kot noetova barka za loci
communes (besedilne motive). Enak pristop je, kot bo prikazano, odlo-
čilno zaznamoval tudi prevajalsko prakso Primoža Trubarja, in to celo
ob slovenjenju tolikanj »normativnih« besedil, kot so svetopisemska ali
artikuli Augsburške veroizpovedi.
»Bog je Španec in govori špansko«
ter prva novela v slovenskem jeziku
Šestnajsto stoletje je na rovaš prevajalske misli in prakse zastran
Svetega pisma vgraviralo dva ključna pristopa. Erazem Rotterdamski,
»lux mundi« svoje dobe, je s svojim znamenitim Novum instrumentum
omne (1516) dal v mentalni obtok prvo tekstnokritično edicijo grške-
78
