Page 81 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 81
jonatan vinkler
ga besedila in novi latinski prevod Nove zaveze ter tako postavil temel
je znanstvenega bibličnega študija in prevajanja, od koder se je pristop
v naslednjih stoletjih širil tudi na prevajanje nenabožnega/neteološke-
ga slovstva. Martin Luther pa je z epohalno knjigo Das Newe Testament
Deutzsch (Wittenberg 1522) posplošil načelo, ki ga je mnogo pozneje
španski filozof, pesnik in pisatelj Miguel de Unamuno ubesedil v sliko-
vito rečenico: Bog je Španec in govori špansko.
Nemški reformator je namreč v svojem nemškem Novem testamentu
poosebil prevajanje svete knjige krščanstva v ljudske jezike za vse in vsa-
kogar. Za Luthra je bil Bog kajpak Nemec, ki se je šele v Septemberskem
testamentu odločil, v katerem nemškem narečju bo trajno spregovo-
ril za reformatorjeve rojake, toda učeni wittenberški profesor je v svoji
Poslanici o prevajanju (1530) zapisal, da se mora prevajati skladno z nara-
vo (Art) (nemškega) jezika in tako, da bodo razumeli tudi ljudje na uli-
ci. Skladno s konceptom sola fide (na podlagi sola scriptura) je izposta-
vil pragmatično besedilno funkcijo prevoda in zapisal:
Zakaj ni treba črk v latinskem jeziku spraševati, kako naj govorimo
nemško [...], temveč je treba o tem vprašati mater v hiši, otroke na ulici,
preprostega moža na trgu in tam gledati na gofljo [Maul], kako govore, in
po tem prevajati, in tedaj bodo oni razumeli in opazili, da se z njimi govo-
ri po nemško. (Luther [1530] 2002b, 50–51)
Srž Poslanice o prevajanju je namreč Luthrova argumentacija o na-
ravi jezika bibličnega izvirnika in prevoda (nemščine) ter o vzroku, za-
kaj se je v njegovem prevodu v sv. Pavla Pismu Rimljanom 3,28 pojavila
zagonetna beseda allein (»So halten wir nun dafür, dass der Mensch ge
recht werde ohne des Gesetzes Werke, allein durch den Glauben.«); te v
grškem izvirniku sicer ni zapisane, vendar na njej kljub temu stavi celot-
na protestantska teologija o opravičenju (zgolj) po veri. Znotraj podob-
nih premislekov o prevajanju so se zagotovo gibali tudi slovenski pro-
testanti na čelu s svojim prvim superintendentom (škofom) Trubarjem,
ki je o prevajalskem postopku pri pripravi zahtevne simbolične knjige
Articuli (1562), kjer je kombiniral besedilne predloge več veroizpovedi,
v Predguvori zapisal:
79
ga besedila in novi latinski prevod Nove zaveze ter tako postavil temel
je znanstvenega bibličnega študija in prevajanja, od koder se je pristop
v naslednjih stoletjih širil tudi na prevajanje nenabožnega/neteološke-
ga slovstva. Martin Luther pa je z epohalno knjigo Das Newe Testament
Deutzsch (Wittenberg 1522) posplošil načelo, ki ga je mnogo pozneje
španski filozof, pesnik in pisatelj Miguel de Unamuno ubesedil v sliko-
vito rečenico: Bog je Španec in govori špansko.
Nemški reformator je namreč v svojem nemškem Novem testamentu
poosebil prevajanje svete knjige krščanstva v ljudske jezike za vse in vsa-
kogar. Za Luthra je bil Bog kajpak Nemec, ki se je šele v Septemberskem
testamentu odločil, v katerem nemškem narečju bo trajno spregovo-
ril za reformatorjeve rojake, toda učeni wittenberški profesor je v svoji
Poslanici o prevajanju (1530) zapisal, da se mora prevajati skladno z nara-
vo (Art) (nemškega) jezika in tako, da bodo razumeli tudi ljudje na uli-
ci. Skladno s konceptom sola fide (na podlagi sola scriptura) je izposta-
vil pragmatično besedilno funkcijo prevoda in zapisal:
Zakaj ni treba črk v latinskem jeziku spraševati, kako naj govorimo
nemško [...], temveč je treba o tem vprašati mater v hiši, otroke na ulici,
preprostega moža na trgu in tam gledati na gofljo [Maul], kako govore, in
po tem prevajati, in tedaj bodo oni razumeli in opazili, da se z njimi govo-
ri po nemško. (Luther [1530] 2002b, 50–51)
Srž Poslanice o prevajanju je namreč Luthrova argumentacija o na-
ravi jezika bibličnega izvirnika in prevoda (nemščine) ter o vzroku, za-
kaj se je v njegovem prevodu v sv. Pavla Pismu Rimljanom 3,28 pojavila
zagonetna beseda allein (»So halten wir nun dafür, dass der Mensch ge
recht werde ohne des Gesetzes Werke, allein durch den Glauben.«); te v
grškem izvirniku sicer ni zapisane, vendar na njej kljub temu stavi celot-
na protestantska teologija o opravičenju (zgolj) po veri. Znotraj podob-
nih premislekov o prevajanju so se zagotovo gibali tudi slovenski pro-
testanti na čelu s svojim prvim superintendentom (škofom) Trubarjem,
ki je o prevajalskem postopku pri pripravi zahtevne simbolične knjige
Articuli (1562), kjer je kombiniral besedilne predloge več veroizpovedi,
v Predguvori zapisal:
79
