Page 82 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 82
razprave, študije
Obtu inu za tiga volo sem iest le-te buqvice, kir se imenuio augustana
confessio, tu ie ta vera inu articuli, kir so ty eni nembški vyudi
inu meista v tim aušpurgi pred cessariem inu pred vsem rayhom z
vusti inu s pismom očitu spoznali, iz latinskiga inu nembsškiga iezyka
v ta naš crainski zveistu preobernil inu iztomačil. Inu kadar so ty eni arti-
culi, navuki inu bessede v le-tih buqvicah v ti bukovsčini nembsčini krat-
ku inu časi temnu izrečeni inu postavleni, de ty preprosti inu kir neso v tim
S. pismu vučeni težku oli cilu ništer ne zastopio. Obtu sem te iste articule
inu bessede z drugimi inu z obilnešimi bessedami, exempli inu pergliha-
mi iztomačil, izgovuril inu izlužil, katere bessede inu exemple sem vzel iz
čistiga, zastopniga S. pysma inu iz le-tih buqvic Apologiae oli Zagovariane
inu iz tih dveyu buqvic, v katerih ty saxoniski inu wirtemberski pridiga-
rii nih vero inu vuk spoznaio, katero so oni pred desset leiti pred ta co[n]
cilium v Trienti polužili, od katerih smo od[s]preda tudi pravili. (Trubar
[1562] v Vinkler 2005, 49)
Trubar je torej pojasnil, da je izvirno besedilo v slovenskem jeziku
(po)ustvaril še enkrat, da je izdelal tekst, o katerem je menil, da avten-
tično reprezentira pomen izvirnika (»zveistu«), toda zavoljo besedilne
jasnosti/razumljivosti za predpostavljanega bralca, nevajenega nemške-
ga teološkega sloga, z drugačnimi in številnejšimi izrazili, kot jih mo-
gel razvideti v izvirniku. Pri prevajanju se je zato posluževal besedil-
nih transformacij izvirnika – opisovanja, preubesedovanja, parafraze
in razlage s parabolo –, v zvezi z besedjem pa se je zelo natančno zave-
dal dvojnic germanizem – slovenska beseda, vendar se germanizmom
očitno namenoma ni želel odpovedati zaradi splošne jezikovne rabe,
tozadevne pragmatične funkcije njegovih prevodnih besedil in dobre-
ga razumevanja. Kajti tudi on je podobno kot Luther stavil na razume-
vanje Božje besede pri vernikih, saj da le iz razumljenega moreta priti
vera in spoznanje. O rabi germanizmov je tako ljubljanskemu cerkve-
nemu odboru napisal:
Lahko bi prevedel in postavil za uržah vzrok, za gnada milost, za mi-
lost pomilosardiju, za ferdamnene pogublene ali zgublene, za trošt utisan
je, za nuc prid, za leben život, za erbščina dedina, za lon plačja, za štima
80
Obtu inu za tiga volo sem iest le-te buqvice, kir se imenuio augustana
confessio, tu ie ta vera inu articuli, kir so ty eni nembški vyudi
inu meista v tim aušpurgi pred cessariem inu pred vsem rayhom z
vusti inu s pismom očitu spoznali, iz latinskiga inu nembsškiga iezyka
v ta naš crainski zveistu preobernil inu iztomačil. Inu kadar so ty eni arti-
culi, navuki inu bessede v le-tih buqvicah v ti bukovsčini nembsčini krat-
ku inu časi temnu izrečeni inu postavleni, de ty preprosti inu kir neso v tim
S. pismu vučeni težku oli cilu ništer ne zastopio. Obtu sem te iste articule
inu bessede z drugimi inu z obilnešimi bessedami, exempli inu pergliha-
mi iztomačil, izgovuril inu izlužil, katere bessede inu exemple sem vzel iz
čistiga, zastopniga S. pysma inu iz le-tih buqvic Apologiae oli Zagovariane
inu iz tih dveyu buqvic, v katerih ty saxoniski inu wirtemberski pridiga-
rii nih vero inu vuk spoznaio, katero so oni pred desset leiti pred ta co[n]
cilium v Trienti polužili, od katerih smo od[s]preda tudi pravili. (Trubar
[1562] v Vinkler 2005, 49)
Trubar je torej pojasnil, da je izvirno besedilo v slovenskem jeziku
(po)ustvaril še enkrat, da je izdelal tekst, o katerem je menil, da avten-
tično reprezentira pomen izvirnika (»zveistu«), toda zavoljo besedilne
jasnosti/razumljivosti za predpostavljanega bralca, nevajenega nemške-
ga teološkega sloga, z drugačnimi in številnejšimi izrazili, kot jih mo-
gel razvideti v izvirniku. Pri prevajanju se je zato posluževal besedil-
nih transformacij izvirnika – opisovanja, preubesedovanja, parafraze
in razlage s parabolo –, v zvezi z besedjem pa se je zelo natančno zave-
dal dvojnic germanizem – slovenska beseda, vendar se germanizmom
očitno namenoma ni želel odpovedati zaradi splošne jezikovne rabe,
tozadevne pragmatične funkcije njegovih prevodnih besedil in dobre-
ga razumevanja. Kajti tudi on je podobno kot Luther stavil na razume-
vanje Božje besede pri vernikih, saj da le iz razumljenega moreta priti
vera in spoznanje. O rabi germanizmov je tako ljubljanskemu cerkve-
nemu odboru napisal:
Lahko bi prevedel in postavil za uržah vzrok, za gnada milost, za mi-
lost pomilosardiju, za ferdamnene pogublene ali zgublene, za trošt utisan
je, za nuc prid, za leben život, za erbščina dedina, za lon plačja, za štima
80
