Page 12 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 12
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 25. zvezek
pianistka Bo ena Èernivec iz razreda skladatelja Lucijana Marie Škerjanca – spominjam
se njegovega obiska in nastopa pred njim. Ravnateljica je s svojim umetniškim
potencialom, zavzetostjo in organizacijskimi sposobnostmi znala z razpolo ljivimi
sodelavci zastaviti prve temelje sistematiène glasbene vzgoje in izobra evanja in prek tega
zanesti v zgornji del Gorenjske novo kulturno razse nost (Jeram, 1974, Valant, 2007).
Bo ena Èernivec je odloèilno vplivala tudi na moj glasbeni razvoj in prav to me vedno
znova opozarja na pomen in vlogo prvih uèiteljev. Šola se je konèno ustalila v stavbi
jeseniške gimnazije in tam sem se s starši marca 1949 prvikrat sreèala z ravnateljico
Bo eno Èernivec, z namenom, da bi nam svetovala o mo nostih mojega glasbenega
šolanja. Bili smo seznanjeni, da je v skladu s šolskimi pravili vpis mo en šele jeseni. Sledil
je preizkus, pri katerem sem poleg zaèetnih vaj iz tedaj splošno razširjene Beyerjeve šole
na eljo uèiteljice zaigrala še nekaj pesmi po posluhu in ob lastni spremljavi. In prav te so
pripomogle, da me je izjemoma še istega dne sprejela v šolo in na moje veliko veselje tudi
v svoj klavirski razred.
Dogodek pomeni, v primerjavi z današnjimi kronološkimi pogoji vpisa, pozen zaèetek
mojega sistematiènega glasbenega šolanja, pa vendar tudi zaèetek moje prve poti v
vertikalo glasbenega šolstva. Uèiteljica je postajala moj ivljenjski vzor, glasba pa
nezamenljiv motiv moje entitete. V 6. razredu gimnazije (to je današnjem 2. letniku) je
moj pouk klavirja spet vznemirila neprijetna novica, tokrat o preselitvi profesorice v
Skopje. Rešitev sva našli v akceleraciji, zakljuèku glasbenega šolanja na Jesenicah in
prehodu na Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani, to pa je bilo povezano s sprejemnim
izpitom.
Srednja glasbena šola in Akademija za glasbo
V Ljubljano sem prišla v šolskem letu 1953/54, to pa se ujema tudi z eno od razvojnih
prelomnic Srednje glasbene šole: ta je iz dotedanje organizacijske vpetosti v širši okvir
Akademije za glasbo izšla kot samostojna institucija pod vodstvom prve ravnateljice Vide
Hribar Jeraj. V prvi jeseni je bilo organizacijsko, prostorsko in kadrovsko delovanje
Srednje glasbene šole še moèno povezano z akademijo in tako je bilo tudi s takratnimi
sprejemnimi izpiti sredi septembra. Po konèanem preizkusu mi je prof. Pavel Šivic
ponudil pomoè pri formalnem vpisu in to je zaznamovalo moje nadaljnje šolanje. V
predmetniku ga je zmotil izbor splošnoizobra evalnih predmetov, poimenovan kar
glasbena gimnazija. Odloèno je vztrajal, da glede na e opravljene gimnazijske razrede
vzporedno dokonèam še preostala dva letnika v eni izmed rednih ljubljanskih gimnazij.
Nisem si upala oporekati. Za posredovanje se je obrnil na novo ravnateljico, Vido Hribar
Jeraj, ki je v tistem èasu še zakljuèevala svoje obveznosti na ministrstvu za kulturo. Tako
sem istega dne spoznala tudi njo in e ob prvem stiku do ivela njeno èloveško velièino –
karizmo. Zavzela se je za mojo vkljuèitev v 7. (predzadnji) razred bli nje I. dr avne
gimnazije (nekdanje realke), kjer so me kljub veliki zasedenosti paralelk sprejeli pod
pogojem, da se nemudoma vkljuèim v pouk.
12
pianistka Bo ena Èernivec iz razreda skladatelja Lucijana Marie Škerjanca – spominjam
se njegovega obiska in nastopa pred njim. Ravnateljica je s svojim umetniškim
potencialom, zavzetostjo in organizacijskimi sposobnostmi znala z razpolo ljivimi
sodelavci zastaviti prve temelje sistematiène glasbene vzgoje in izobra evanja in prek tega
zanesti v zgornji del Gorenjske novo kulturno razse nost (Jeram, 1974, Valant, 2007).
Bo ena Èernivec je odloèilno vplivala tudi na moj glasbeni razvoj in prav to me vedno
znova opozarja na pomen in vlogo prvih uèiteljev. Šola se je konèno ustalila v stavbi
jeseniške gimnazije in tam sem se s starši marca 1949 prvikrat sreèala z ravnateljico
Bo eno Èernivec, z namenom, da bi nam svetovala o mo nostih mojega glasbenega
šolanja. Bili smo seznanjeni, da je v skladu s šolskimi pravili vpis mo en šele jeseni. Sledil
je preizkus, pri katerem sem poleg zaèetnih vaj iz tedaj splošno razširjene Beyerjeve šole
na eljo uèiteljice zaigrala še nekaj pesmi po posluhu in ob lastni spremljavi. In prav te so
pripomogle, da me je izjemoma še istega dne sprejela v šolo in na moje veliko veselje tudi
v svoj klavirski razred.
Dogodek pomeni, v primerjavi z današnjimi kronološkimi pogoji vpisa, pozen zaèetek
mojega sistematiènega glasbenega šolanja, pa vendar tudi zaèetek moje prve poti v
vertikalo glasbenega šolstva. Uèiteljica je postajala moj ivljenjski vzor, glasba pa
nezamenljiv motiv moje entitete. V 6. razredu gimnazije (to je današnjem 2. letniku) je
moj pouk klavirja spet vznemirila neprijetna novica, tokrat o preselitvi profesorice v
Skopje. Rešitev sva našli v akceleraciji, zakljuèku glasbenega šolanja na Jesenicah in
prehodu na Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani, to pa je bilo povezano s sprejemnim
izpitom.
Srednja glasbena šola in Akademija za glasbo
V Ljubljano sem prišla v šolskem letu 1953/54, to pa se ujema tudi z eno od razvojnih
prelomnic Srednje glasbene šole: ta je iz dotedanje organizacijske vpetosti v širši okvir
Akademije za glasbo izšla kot samostojna institucija pod vodstvom prve ravnateljice Vide
Hribar Jeraj. V prvi jeseni je bilo organizacijsko, prostorsko in kadrovsko delovanje
Srednje glasbene šole še moèno povezano z akademijo in tako je bilo tudi s takratnimi
sprejemnimi izpiti sredi septembra. Po konèanem preizkusu mi je prof. Pavel Šivic
ponudil pomoè pri formalnem vpisu in to je zaznamovalo moje nadaljnje šolanje. V
predmetniku ga je zmotil izbor splošnoizobra evalnih predmetov, poimenovan kar
glasbena gimnazija. Odloèno je vztrajal, da glede na e opravljene gimnazijske razrede
vzporedno dokonèam še preostala dva letnika v eni izmed rednih ljubljanskih gimnazij.
Nisem si upala oporekati. Za posredovanje se je obrnil na novo ravnateljico, Vido Hribar
Jeraj, ki je v tistem èasu še zakljuèevala svoje obveznosti na ministrstvu za kulturo. Tako
sem istega dne spoznala tudi njo in e ob prvem stiku do ivela njeno èloveško velièino –
karizmo. Zavzela se je za mojo vkljuèitev v 7. (predzadnji) razred bli nje I. dr avne
gimnazije (nekdanje realke), kjer so me kljub veliki zasedenosti paralelk sprejeli pod
pogojem, da se nemudoma vkljuèim v pouk.
12
