Page 13 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 13
Breda Oblak, NARATIVNI IZRAZ POTI SKOZI GLASBENO ŠOLSTVO

V enem dnevu sem se morala preseliti v Ljubljano, kjer me je èakalo – poleg novega
ivljenjskega in kulturnega okolja – sooèenje s tremi populacijami. Prva je bila v Zavodu
za glasbeno vzgojo, takratnem internatu za dijake in študente glasbe v Šiški. Prihajali smo
iz razliènih okolij Slovenije, pa tudi nekdanje Jugoslavije. Ob tem, ko smo obiskovali
razliène stopnje, oddelke in letnike, nas je povezovala predvsem visoka motiviranost za
glasbene dejavnosti. Izstopala je tako pri posameznikih kot pri skupnih aktivnostih. Med
njimi naj omenim motivacijski naboj v dekliškem pevskem zboru, ki je zaslovel z
zborovodjem prof. Janezom Boletom in se nadalje poglabljal v okviru zborovskih
disciplin pod njegovim vodstvom na Srednji glasbeni šoli (Bole, 1999).

Drugo populacijo so sestavljali dijaki in profesorji gimnazije, med katerimi sem pre ivela
zahtevno obdobje dveh soèasnih šolskih programov, ki se je po dveh letih konèalo z veliko
maturo. Ob tej prilo nosti sem prav na gimnaziji dobila nasvet, da ob nadaljevanju Srednje
glasbene šole dodatno vpišem še kak visokošolski študij in si tako pridobim študentski
status. Logièna rešitev se je pokazala na Oddelku za glasbeno zgodovino na Akademiji za
glasbo. Tedaj sem se ozavestila, da mi je prav redna gimnazija z maturo, ob vzporednem
glasbenem šolanju, omogoèila sprejemni izpit in zatem vpis na visokošolski študij, kar je
sledilo jeseni 1955.

Tretjo in osrednjo populacijo dijakov, študentov in uèiteljev sem izkušala v kontinuiteti
ter ob vzporednosti Srednje glasbene šole in Akademije za glasbo. S sovrstniki na Srednji
glasbeni šoli sem do ivljala njeno preobrazbo v zagotavljanju lastnih kadrov, znaèilnih
predmetnikov, še posebno pa v iskanju šolskih prostorov in njihovi postopni, veèletni
adaptaciji. Osebno sem v podvajanju dveh institucij v sebi spontano strnila spomine v
neko komplementarno celoto šolskih oziroma študijskih oblik ter dijaškega in
študentskega ivljenja (to je za veèino prišlekov iz drugih okolij pomenilo izrazito te ke
razmere, kar zadeva bivanje in dostopnost inštrumentov). Sicer pa sta obe umetniški
instituciji s širokim predmetnikom odkrivali razse nost glasbenih podroèij, dejavnosti,
vsebin, ob njihovem posredovanju pa tudi pomembne glasbene osebnosti – ustvarjalce,
poustvarjalce, muzikologe – tistega èasa, ki so v sebi zdru evale svojo specifièno
glasbeno stroko s funkcijo uèitelja. Moja e prebujena lastna notranja motivacija za glasbo
se je v teh razmerah stopnjevala, svoje vzgibe pa sem postopno usmerjala v identifikacijo
z uèitelji glasbe in od tod v zaèetno profesionalno orientacijo. Pri posameznikih v zvezi s
tem izstopa pomen doloèenih predmetov z njihovimi nosilci in zgledi:

– pri oblikovanju lastne uèiteljske identitete je imel vsekakor osrednjo vlogo pouk
klavirja v razredu pianistke koncertantke prof. Jelke Suhadolnik. Zagotovila mi
je uspešno napredovanje v poteku srednješolskega programa, vzporedno pa tudi
v okviru oddelka na akademiji;

– na poseben naèin se me je dotaknil predmet solfeggio, ki ga je v našem prostoru
zastavil najprej po funkcionalni, kasneje pa ob tonalno-relativni metodi uèitelj
Maks Jurca. Pristop je v meni izzval radovednost o funkcioniranju asociativnega
uèenja ter spodbujanju in ohranjanju zvoènih predstav;

– na Oddelku za glasbeno zgodovino Akademije za glasbo je skladno z imenom
prevladovala klima zgodovine s svojimi predmeti in nosilci. Skozi razvoj
slovenske glasbe nas je vodil predstojnik oddelka dr. Dragotin Cvetko, svetovno

13
   8   9   10   11   12   13   14   15   16   17   18