Page 78 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 78
sbenopedagoški zbornik ◆ letnik 16 ◆ številka 33 namični kontrasti, s katerimi skladatelj doseže intenziven ter posledično učin-
kovit dramaturški lok, poln zvočnih in barvnih kontrastov.
Preglednica 7: Abstraktna oblikovna shema 2. stavka Srebotnjakove Slovenice
Retrogradno oblikovan harmonski sistem je prikazan v preglednici 7.
Vsak nastop rezijanske tematike povezuje prehodni del oz. medigra (v pregle-
dnici označeno s kratico m. (medigra) oz. 12-tonski akord). Prikazano je tudi
trajanje posameznih segmentov (število taktov).
Na tem mestu velja omeniti tudi rahlo neskladnost glede oblikovne struk-
ture 2. stavka med opravljeno analizo in analizami v Vrhunc (1990) in Mi-
hevc (1991). Prva vidi 2. stavek kot »tridelen: nekoliko lahkotnejši trio obdaja-
ta dela z vsemi značilnostmi ostrega in hitrega rezijanskega originala« (Vrhunc,
1990), kar kaže na zasnovo tradicionalne oblike višjega reda – kot sestavljeno
pesemsko obliko tipa A-B (trio)-A. Kriterijev za tovrstno poimenovanje sre-
dnjega dela (trio) je lahko več – kontrastni tematski material (karakter), spre-
memba tempa, sprememba metruma, nova tonaliteta (dur v mol ali obratno)
(Skovran in Peričić, 1977) –, vendar v konkretnem primeru takšnim merilom
ustreza le premik v drugo tonaliteto (v paralelni F-dur). Tempo ostaja nespre-
menjen, tudi karakter tematskega materiala ni posebej drugačen (še vedno je
plesni) itn. Mihevc (1991) pa v svojem magistrskem delu ne omenja nobene ob-
like višjega reda. Njegova analiza sledi predvsem uporabi harmonskega sistema
polimodalnosti, ki je pravzaprav osrednja tema omenjenega dela, a ob tem po-
sledično tudi nakazuje in razčlenjuje posamezne oblikovne dele. Pri svoji ana-
lizi sem 2. stavek (»Danza«) razdelil na dva dela (‚A‘ in variiran ‚A1‘) z dodano
kodo. Slednjo trditev utemeljujem v zgoraj zapisani abstraktni oblikovni she-
mi, kjer je jasno viden oblikovni vzorec zrcaljenja na vseh nivojih kompozicij-
ske gradnje – izmenjevanje tematskega gradiva med rezijanskimi citati (‚a‘ in
‚b‘) ter 12-tonskimi akordi (medigre), zrcaljenje harmonskega sistema in nena-
zadnje tudi zrcaljenje v instrumentaciji (glej preglednici 7 in 9). Moje mnenje
je, da omenjen sistem oblikovne gradnje zaradi kompleksnosti zasnove ne more
biti zgolj naključje, pač pa gre za skrbno zasnovan načrt strukturnega modela,
ki mu je pri komponiranju sledil skladatelj.
78
kovit dramaturški lok, poln zvočnih in barvnih kontrastov.
Preglednica 7: Abstraktna oblikovna shema 2. stavka Srebotnjakove Slovenice
Retrogradno oblikovan harmonski sistem je prikazan v preglednici 7.
Vsak nastop rezijanske tematike povezuje prehodni del oz. medigra (v pregle-
dnici označeno s kratico m. (medigra) oz. 12-tonski akord). Prikazano je tudi
trajanje posameznih segmentov (število taktov).
Na tem mestu velja omeniti tudi rahlo neskladnost glede oblikovne struk-
ture 2. stavka med opravljeno analizo in analizami v Vrhunc (1990) in Mi-
hevc (1991). Prva vidi 2. stavek kot »tridelen: nekoliko lahkotnejši trio obdaja-
ta dela z vsemi značilnostmi ostrega in hitrega rezijanskega originala« (Vrhunc,
1990), kar kaže na zasnovo tradicionalne oblike višjega reda – kot sestavljeno
pesemsko obliko tipa A-B (trio)-A. Kriterijev za tovrstno poimenovanje sre-
dnjega dela (trio) je lahko več – kontrastni tematski material (karakter), spre-
memba tempa, sprememba metruma, nova tonaliteta (dur v mol ali obratno)
(Skovran in Peričić, 1977) –, vendar v konkretnem primeru takšnim merilom
ustreza le premik v drugo tonaliteto (v paralelni F-dur). Tempo ostaja nespre-
menjen, tudi karakter tematskega materiala ni posebej drugačen (še vedno je
plesni) itn. Mihevc (1991) pa v svojem magistrskem delu ne omenja nobene ob-
like višjega reda. Njegova analiza sledi predvsem uporabi harmonskega sistema
polimodalnosti, ki je pravzaprav osrednja tema omenjenega dela, a ob tem po-
sledično tudi nakazuje in razčlenjuje posamezne oblikovne dele. Pri svoji ana-
lizi sem 2. stavek (»Danza«) razdelil na dva dela (‚A‘ in variiran ‚A1‘) z dodano
kodo. Slednjo trditev utemeljujem v zgoraj zapisani abstraktni oblikovni she-
mi, kjer je jasno viden oblikovni vzorec zrcaljenja na vseh nivojih kompozicij-
ske gradnje – izmenjevanje tematskega gradiva med rezijanskimi citati (‚a‘ in
‚b‘) ter 12-tonskimi akordi (medigre), zrcaljenje harmonskega sistema in nena-
zadnje tudi zrcaljenje v instrumentaciji (glej preglednici 7 in 9). Moje mnenje
je, da omenjen sistem oblikovne gradnje zaradi kompleksnosti zasnove ne more
biti zgolj naključje, pač pa gre za skrbno zasnovan načrt strukturnega modela,
ki mu je pri komponiranju sledil skladatelj.
78
